Spoštovani slovenski prijatelji! 

Ta trenutek, ko se obračam na vas, me navdaja z neizmernim ponosom in hvaležnostjo, ki jo dolgujemo za dokončanje človeškega in civilizacijskega dela, ki se je začelo več kot desetletje nazaj. Grobovi naših prednikov, kot tudi številnih drugih žrtev iz različnih delov nekdanje Jugoslavije, ki so bile nasilno umorjene takoj po drugi svetovni vojni, bodo dobile skromno, a dostojno obeležje. Skupaj smo si izborili pravico do groba, ki je ena od najstarejših človekovih pravic, prepovedanih že šest desetletij.

 Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi o boleči preteklosti, ki so dobro znane vsem. Rad bi spomnil na dejstvo, da je Slovenija takoj po 9. maju 1945, ko je bilo vojne konec, postala največja grobnica Evrope, ne po svoji krivdi. Po vaši čudoviti pokrajini je bilo pobitih več deset tisoč ljudi, ki jim ni bila dokazana nobena krivda in niso imeli priložnosti, da se branijo. Po hitrem postopku in z ukazom najvišjih organov Jugoslavije so se izvajali množični poboji po gozdovih Slovenije, kjer so odkrili več kot 600 grobov iz tega obdobja. V njih ležijo ostanki Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Slovencev in drugih antikomunistov tega časa. Po zaslugi Slovencev, ki so pokazali svetu, da kot pravi Evropejci želijo odkriti mesta pobojev iz časa zla ter da se končno razkrije in objavi resnica, kaj in kje se je zgodilo v času "krvave jugoslovanske pomladi leta 1945".

Kadar se človek nahaja pred odločitvijo, se mu vedno postavita dve vprašanji: zakaj in čemu. Kaj je povzročilo, da se moram o nečem odločiti in kaj bo posledica moje odločitve. Lahko seveda o tem tudi ne razmišljamo in si preprosto rečemo; pa saj je vseeno.  Ali pa se sicer trudimo, a si ne znamo odgovoriti niti zakaj niti čemu. In prav to se je dogajalo slovenskim fantom, ki so dobivali pozive za vpoklic v nemško vojsko in še prej v vse mogoče vojske, v katerih so se morali vojskovati za tuje oblastnike.

Tudi danes si še vedno nekdanji prisilno mobilizirani v nemško vojsko postavljajo to isto vprašanje. Zakaj smo morali oditi od doma, zakaj smo morali nositi svoja življenja pred puške na rusko fronto ter napadati in bežati po vsej Evropi. Zakaj je tisoče naših fantov ostalo na bojiščih od Leningrada do Afrike? Zakaj? Ta zakaj je kot črv, ki kljuje v dušah takrat, ko bi človek želel sanjati lepe sanje.

Na dvorišču samostana v Mekinjah je 27. avgusta zvečer v soorganizaciji Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), Društva Demos na Kamniškem in Občine Kamnik potekala osrednja slovenska slovesnost ob Evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov, ki je bil letos v naši državi tudi uradno razglašen za spominski dan. SCNR, prireditev organizira že 4. leto zapored, letos je bil v ospredju spomin na prisilno mobilizirane slovenske fante v nemško vojsko v času 2. svetovne vojne. Slovesnosti se je udeležil tudi premier Janez Janša.

23. avgust – Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov

K razglasitvi 23. avgusta za Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov  je pozvala že Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je dne 2. aprila 2009 sprejel Evropski parlament. 23. avgusta leta 1939 je bil podpisan pakt Hitler – Stalin – dveh totalitarnih držav in sistemov 20. stoletja (nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze) in s tem je bila pot v drugo svetovno vojno odprta.

Na slovesnosti se je zbralo okoli 500 ljudi.

Slovenija je edina evropska država, ki je v 20. stoletju doživela vse tri velike totalitarizme – fašizem, nacizem in komunizem. 23. avgust obeležujejo tudi nekatere države drugod po Evropi. Lani je v času Poljskega predsedovanja Evropski uniji, Poljska Vlada v Varšavi od 22. do 24. avgusta organizirala mednarodno konferenco o totalitarnih zločinih in delovni sestanek pravosodnih ministrov EU ter vodij institucij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem totalitarnih režimov. Podpisana je bila Varšavska deklaracija. Letos je podobna slovesnost na evropski ravni potekala v Budimpešti od 22. do 23. avgusta. Naslednje leto v Estoniji in nato v Latviji.

V dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku je 15. junija 2012 v soorganizaciji Društva sv. Jakoba in Društva Demos na Kamnik potekala dobro obiskana predstavitev najnovejše knjige zgodovinarke, novinarke in publicistke Rosvite Pesek.

Monografija z naslovom “Osamosvojitvena vlada. Kako so gradili državo” je zgodovinski oris delovanja Demosove skupine politikov, ki je upravljala z izvršno oblastjo in je pripravila Slovenijo, nekdanjo republiko v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, na samostojno življenje.

VOLILNI ZBOR DRUŠTVA RUDOLF MAISTER KAMNIK

Dne 12. 4. 2012 je v  sejni sobi Občine Kamnik  potekal volilni občni zbor Društva general Maister Kamnik, na katerem so pregledali delo v preteklem letu, predstavili načrte za letošnje leto, izvolili pa so tudi nove organe društva, med njimi tudi novega predsednika. Prisotni na zboru so ugotovili, da se čedalje več članov društva udeležuje dogodkov  tako ob Maistrovih praznikih (ob 29. marcu kamniškem občinskem prazniku in 23. novembru Dnevu generala Rudolfa Maistra), kakor tudi vseh drugih domoljubnih praznikih. Pohvalili so se, da dobro sodelujejo tudi z ostalimi domoljubnimi društvi v občini, za največji dogodek  preteklega leta pa štejejo slovesno razvitje društvenega prapora. Še posebej pa so z navdušenjem sprejeli novico o sklenitvi pogodbe o solastništvu nad Maistrovo hišo, kar bo omogočilo ureditev dolgo želene Maistrove spominske sobe. (več o delu zbora društva si lahko preberemo na povezavi .