dr. Tamara Griesser Pečar: Cerkev na zatožni klopi

Predavanje bo v petek, 26. aprila 2013, ob 20. uri

v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku.

Predavateljica je dobitnica papeževega odlikovanja Pro Ecclesia et Pontifice (2004) in avstrijske nagrade Antona Gindelyja (2006) za njeno delo Razdvojeni narod, članica sveta Študijskega centra za narodno spravo.

Povzeto po www.kamnican.si, avtor dr. Damjan Hančič:

Na dvorišču samostana v Mekinjah je 27. avgusta zvečer v soorganizaciji Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), Društva Demos na Kamniškem in Občine Kamnik potekala osrednja slovenska slovesnost ob Evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov, ki je bil letos v naši državi tudi uradno razglašen za spominski dan. SCNR, prireditev organizira že 4. leto zapored, letos je bil v ospredju spomin na prisilno mobilizirane slovenske fante v nemško vojsko v času 2. svetovne vojne. Slovesnosti se je udeležil tudi premier Janez Janša.

23. avgust – Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov

K razglasitvi 23. avgusta za Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov  je pozvala že Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je dne 2. aprila 2009 sprejel Evropski parlament. 23. avgusta leta 1939 je bil podpisan pakt Hitler – Stalin – dveh totalitarnih držav in sistemov 20. stoletja (nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze) in s tem je bila pot v drugo svetovno vojno odprta.

Na slovesnosti se je zbralo okoli 500 ljudi.

Slovenija je edina evropska država, ki je v 20. stoletju doživela vse tri velike totalitarizme – fašizem, nacizem in komunizem. 23. avgust obeležujejo tudi nekatere države drugod po Evropi. Lani je v času Poljskega predsedovanja Evropski uniji, Poljska Vlada v Varšavi od 22. do 24. avgusta organizirala mednarodno konferenco o totalitarnih zločinih in delovni sestanek pravosodnih ministrov EU ter vodij institucij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem totalitarnih režimov. Podpisana je bila Varšavska deklaracija. Letos je podobna slovesnost na evropski ravni potekala v Budimpešti od 22. do 23. avgusta. Naslednje leto v Estoniji in nato v Latviji.

Letošnje slovesnosti so se udeležili tudi številni člani vlade na čelu s premierom Janezom Janšo, nekateri evropski (dr. Gordana Jordan Cizelj, dr. Milan Zver) in slovenski poslanci pa tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik.

Letošnji spominski dan posvečen prisilni mobilizaciji Slovencev v nemško vojsko v času 2. svetovne vojne

Na letošnji prireditvi ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, so se spomnili 70. obletnice začetka prisilne mobilizacije slovenskih fantov v nemško vojsko v času nacistične okupacije Slovenije v času 2. svetovne vojne. Mobilizacija je tudi na Kamniškem zarezala v usodo številnih mladih fantov in njihovih družin, veliko jih je padlo na fronti (25% vseh vojaških žrtev 2. svetovne vojne na kamniško-komendskem območju), veliko jih je iz vojske dezertiralo in so se priključili bodisi slovenskim partizanom bodisi kaki zavezniški vojski, del je ostal v vojski do konca vojna in je padel v sovjetsko ali anglo-ameriško ujetništvo, nekateri so se pred mobilizacijo umaknili tudi k gorenjskim domobrancem.

Predsednik vlade RS Janez Janša, kamniški župan Marjan Šarec in kamniški poslanec DZ mag. Matej Tonin.

Samostan Mekinje – priča vojn in totalitarizmov 19. in 20. stoletja

Samostan Mekinje za današnjo slovesnost ni bil izbran naključno, saj je bil nema priča totalitarizmov 20. stoletja in vojn v 19. stoletju.  Njegovi zidovi so bili nema priča totalitarizmov, vojn in trpljenja. Že v času napoleonskih vojn v začetku 19. stoletja je bil samostan vojaška bolnišnica. Od spomladi 1915 do konca leta 1917 je nudil zatočišče ranjenim avstro-ogrskim vojakom s Soške fronte, zlasti Nemcem, Čehom in Poljakom.

Samostan Mekinje, kjer se je odvijala slovesnost.

Z začetkom druge svetovne vojne, takoj po nemški okupaciji, so bile redovnice uršulinke izgnane iz samostana. Uršulinke so bile tako poleg slovenskih učiteljev in duhovnikov prve žrtve nacistične raznarodovalne politike na tem območju. Nemški okupator je samostan neka časa uporabljal celo za gestapovske zapore. Po končani vojni, poleti 1945, pa je bil v samostanu tudi začasni repatriacijski center za med vojno razseljene in preseljene Slovence ter prisilno mobilizirane vojake v nemško vojsko.

Potek slovesnosti

Program slovesnosti je povezoval Tone Ftičar.

Župan občine Kamnik Marjan Šarec je med drugim poudaril, da ne smemo samo pričakovati, kaj nam država ali lokalna skupnost da in zagotavlja, ampak se mora za demokracijo prizadevati najprej vsak posameznik pri sebi. Kamniški župan je v pozdravnem nagovoru tudi  dejal, da je malo držav na svetu, kjer se mora tako majhen narod skozi vsa stoletja “krepko boriti za svoj obstoj”. Zadnje dejanje tega je bilo po njegovem mnenju leta 1991, “ko smo dosegli svojo državo, ki pa bo uspešna takrat, ko bomo dosegli, da se noben totalitarizem nikoli več ne bo ponovil”, je še povedal.

Nato je zbrane pozdravila direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver (celoten nagovor: KLIK NA POVEZAVO).

Na koncu prvega dela pozdravov pa je spregovoril Igor Podbrežnik iz Društva Demos na Kamniškem, ki bil tudi glavni pobudnik, da se letošnja slovesnost ob 23. avgustu pripravi v mekinjskem samostanu. Podbrežnik je med drugim poudaril: “Pravičnost je temelj miru, zato je treba žrtve obravnavati etično in sočutno. Zato ne moremo sprejeti ideje, da je treba preteklost pustiti pri miru. Več kot jasno je, da ne gre za revanšizem, pač pa za zagotovilo, da se v prihodnosti totalitarizmi, ki teptajo osnovne človekove pravice, ne bodo več ponavljali. Vsi takšni režimi so povzročili veliko gorja, zatirali osebno in narodno svobodo, diskriminirali, zapirali in ubijali. Za nas to ni stvar ideološke opredelitve, to je vprašanje naše človečnosti.” (celoten nagovor: KLIK NA POVEZAVO).

V nadaljevanju programa, ki ga je s pesmijo sooblikoval tudi MePZ ODMEV Kamnik pod vodstvom Ane Smrtnik, sta spregovorila tudi prof. dr. Janez Žmavc, predsednika Društva taboriščnikov ukradenih otrok, in Leon Janežič, predsednika Zveze društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941 –1945.

MePZ ODMEV Kamnik.

Prof. dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok.

Leon Janežič, predsednik Zveze društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko.

Z video nagovorom  sta zbrane pozdravila tudi poslanec evropskega parlamenta Tunne Kelam in predsednik Platforme evropskega spomina in vesti Göran Lindblad.

Tunne Kelam je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja najodmevnejši disident v Estoniji. Bil je ustanovni član Estonske nacionalne stranke neodvisnosti. Leta 1992 je postal poslanec estonskega parlamenta, leta 2004 pa je nastopil funkcijo poslanca v evropskem parlamentu. Tunne Kelam je bil eden od najpomembnejših pobudnikov sprejetja Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu.

Švedski politik Göran Lindblad je znan po svojem boju za demokracijo in človekove pravice. Kot poročevalec Sveta Evrope je pripravil Resolucijo 1096 o ukrepih za odpravo zapuščine bivših komunističnih totalitarnih režimov in Resolucijo 1481 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov. Od leta 2011 je predsednik Evropske Platforme spomina in vesti.

Osrednji nagovor prof. dr. Janeza Juhanta: »Ali smo pripravljeni omogočiti žrtvam človeško sočutje in moralno zadoščenje?

Slavnostni govornik je bil dr. Janez Juhant slovenski teolog, filozof in pedagog, član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Njegova znanstvena pot se vije med etičnimi, antropološkimi, filozofskimi in religijskimi vprašanji, ki ga vodijo tudi na področje narodne sprave. Odpuščanje in sprava sta temeljni vprašanji človeka in družbe, na katera išče  odgovore tudi današnji slavnostni govornik.

Profesor Juhant je mnenja, da »brez osebnega in družbenega prečiščenja svojih usedlin preteklosti ne moremo izostriti pogleda. Dvigniti se iz ujetosti v trenutne osebne, tranzicijske in družbeno-ekonomsko-politične vsakdanjosti predpostavlja biti pripravljen na dialog s sočlovekom za iskanje globljih medčloveških razsežnosti. Vsakdanja površnost, politična povprečnost in plehka ali celo ideološko-propagandna zaslepljenost zapirajo pota do globin pristne človeškosti, le osebna odprtost duha se prebija skozi čeri vsakdanjosti v kraljestvo resnice, v katerem imajo svoje mesto nedolžni, žrtvovani, odrinjeni in pozabljeni«. Zato po njegovem mnenju, vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ni namenjen le spominu, pač urejevanju družbe in popravi krivic, ki so jih žrtvam povzročili omenjeni režimi«…

Od ministrov so se slovesnosti udeležili: ministrica za Slovence po svetu Ljudmila Novak, obrambni minister Aleš Hojs in noranji minister Vinko Gorenak.

»Totalitarni in avtoritarni sistemi so gradili zgolj na zunanjih okvirih in zato žrtvovali človeka. Vsi ljudje so bili in ostajajo tako ali drugače žrtev, čeprav z različnimi posledicami. Eni z izgubo svobode in življenja ter drugih osebnih dobrin, drugi s kopičenjem le-teh za ceno osebnega zasužnjevanja in porivanja totalitarnega voza, a prav tako ob izgubi osebne svobode in lastnega dostojanstva. Priznavanje resnice poteka v dialogu, ki dopušča vsem, da pripovedujejo svojo zgodbo. V govorici se zgodi očiščenje spomina in priznanje, da smo ljudje potrebni drug drugega. Gre za spoštovanje vsakega človeka in demokratično uveljavljanje možnosti tudi prizadetih in odrinjenih…«, je povedal v nagovoru dr. Juhant.

Glede prekinjanja s totalitarno prakso pa daje velik pomen vlogi slovenskih medijev: »Ne le pravni sistem, tudi vzdrževanje totalitarnih metod v politični in medijski praksi ohranja nekdanje žrtve in ustvarja nove. To s(m)o ne le v bivšem režimu označeni razredni sovražniki, pač pa posebno odločilni osamosvojitelji kot pokojni Jože Pučnik in vsi drugi tedaj in sedaj delujoči entuziasti, ki navkljub temu verujemo v demokratično Slovenijo. Totalitarna medijsko-politična propaganda iz največjega demokrata ustvarja dežurnega krivca, kar vztrajno počno naši postkomunistični medijski načrtovalci. Ustvarjati žrtveno jagnje v stilu nacističnega sramotenja npr. češkega predsednika Edvarda Beneša, je cinična praksa postavljanja na pranger in iz demokrata s totalitarno retoriko ustvarjati javno žrtev, ki ji potem množica razumljivo odreka demokratično legitimnost in medijsko podporo…«

Predstavnika mobilizirancev v nemško vojsko in ukradenih otrok, ter predsednik Društva Demos na Kamniškem Igor Podbrežnik s soprogo.

Celoten govor dr. Janeza Juhanta si lahko preberete s KLIKOM NA POVEZAVO.

Predvajanje dokumentarca »Vojakovo pismo«

Uvodna špica dokumentarnega filma…

Na koncu je sledilo predvajanje dokumentarnega filma »Vojakovo pismo«, ki je nastalo v produkciji Študijskega centra za narodno spravo. Naključen stik s pismom vojaka Toneta Steleta iz Tunjic, ki je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in v njej tudi padel, v mladih prebudi zanimanje za dogodke iz bližnje preteklosti. Odpravijo se poiskat odgovore k zgodovinarjem in pričevalcem, ki spregovorijo o ozadju in okoliščinah prisilne mobilizacije Slovencev v nemško vojsko, osebnih izkušnja in prigodah iz vojaškega življenja ter hranjenju pisnih in materialnih virov o tem.

V dokumentarcu nastopa tudi Peter Stele (Birtov ata) iz Tunjic; dva njegova brata sta padla med vojno kot prisilno mobilizirana nemška vojaka.

Zvočni posnetki govorov Janeza Juhanta in Igorja Podbrežnika:

- RESNICA IN ŽRTVE - Janez Juhant (1)

- MOBILIZIRANCI - Janez Juhant (2)

- V NOVE ZARJE - Janez Juhant (3)

- NAŠA POT NI KONČANA - Igor Podbreznik

23. avgust – Vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Letošnja slavnostna prireditev ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v ponedeljek, 27. avgusta 2012 ob 19. uri v Uršulinskem samostanu v Mekinjah v Kamniku.

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in predlagal 23. avgust za Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Organizatorji letošnje prireditve,  ta vsako leto poteka v drugi slovenski regiji, smo prepričani, da brez spomina, poprave krivic in ozdravljenja ran iz preteklosti ni mogoče graditi uspešne in mirne prihodnosti. Slovenska družba mora doseči soglasje, kako zdraviti rane iz preteklosti, ki nas vedno znova bolijo, kako presegati delitve, ki nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost, kako obravnavati totalitarno dediščino, ki je še kako živa, v vsej njeni celovitosti.

Sprejeli smo odločitev, da se osrednja prireditev organizira v Uršulinskem samostanu v Mekinjah. Izbira kraja prizorišča letošnje slovesnosti ni naključna, saj je imel samostan v petsto letih svojega obstoja močan duhovni in gospodarski vpliv na razvoj Kamnika, povezan pa je tudi s ključnimi dogodki dvajsetega stoletja, saj je v prvi svetovni vojni nudil prostore za zdravljenje najtežjih ranjencev iz soške fronte, svoje mesto pa ima tudi v zgodovini osamosvajanja Slovenije.

S prireditvijo želimo opozoriti tudi na desetletja zatajevane dogodke takoj po končani drugi svetovni vojni, ko je bila v Kamniku  zadnja postaja več tisoč vojaških in civilnih oseb, preden so bili odpeljani na morišča v dolini Kamniške Bistrice.

Osrednja pozornost letošnje slovesnosti pa je namenjena mobilizirancem s nemško vojsko, žrtvam nacizma in komunizma, ki so v svoji mladosti v nemški vojaški uniformi izkusili vse strahote druge svetovne vojne v peklu frontnih linij, žalostno usodo v ruskih, angleških in  ameriških taboriščih, agonije vojnih bolnic in pa trpeče doživljanje povojnih repatriacij in družbene stigmatizacije. Veliko jih je za vedno ostalo na najbolj krvavih bojiščih Evrope, mnoge so kot ruske vojne ujetnike vključili v prve bojne vrste enot Jugoslovanske ljudske armade na sremski fronti.. Vse preživele, ki so se uspeli vrniti, mnogi med njimi pohabljeni in delovno omejeno sposobni, pa je v domovini čakala stigmatizacija totalitarne oblasti, saj jih je prav služenje v okupatorski dodatno zaznamovalo in za marsikoga so dolgo veljali za pasivnejše podpornike nacizma. O njih se ni govorilo, še svojim otrokom niso razložili vsega, kar so doživeli. Nase so lahko javno opozorili šele po osamosvojitvi. Zadnji čas je, da se osvetli tudi ta temna stran naše preteklosti, saj jih je med živimi vedno manj, z njimi pa odhajajo nazapisana pričevanja.

Nemški okupacijski sistem je na zasedenih območjih Štajerske, Gorenjske in Koroške poleg ponemčevanja, prepovedi uporabe slovenskega jezika in deportacijam zavednih Slovencev zahteval tudi prisilno mobilizacijo. Ta je temeljila na osnovi nemškega državljanstva, ki so ga morali sprejeti prebivalci zasedenih ozemelj in zakona o vojaški obveznosti za nemške državljane. Kot danes ocenjujejo zgodovinarji, je v nemški vojski med vojno služilo 28.000 Slovencev, od teh pa jih je približno 7.000 umrlo na različnih bojiščih.
.

V Društvu Demos na Kamniškem se strinjamo z mnenjem Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve _ VSO, da je slovenska osamosvojitev potekala v ozračju, prežetem s soglasjem slovenske družbe o pomenu vrednot pluralistične, demokratične in pravne države ter v ozračju zanosnega boja za obrambo človekovih pravic. Kot so zapisali v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, je bil temu ozračju je bil tuj vsakršen totalitarizem, saj  se je najširša civilna družba izražanju avtoritarnih praks tedanje oblasti smelo postavila po robu s pogumno držo nenasilnega državljanskega odpora, slovenska osamosvojitev pa je zato potekala v ozračju, prežetem s soglasjem slovenske družbe o pomenu vrednot pluralistične, demokratične in pravne države ter v ozračju zanosnega boja za obrambo človekovih pravic. Temu ozračju pa je bil vsakršen totalitarizem tuj, najširša civilna družba pa se je izražanju avtoritarnih praks tedanje oblasti smelo postavila po robu s pogumno držo nenasilnega državljanskega odpora.

Lojze Peterle, predsednik osamosvojitvene vlade: Odpreti je treba višjo igro, igro za Slovenijo!"

16. maja 2012 je v Kočevju potekala osrednja slovesnost ob dvaindvajseti obletnici demokratičnih sprememb in ustanovitvi Maneverske strukture narodne zaščite, ki pomeni rojstni dan slovenske vojske. Objavljamo govor, ki ga je imel Lojze Peterle, predsednik osamosvojitvene vlade.

Slovesnosti se je organizirano udeležila tudi številna skupina članov Društva Demos na Kamniškem, ki je kolektivni član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve - VSO. Več o prireditvi v Kočevju, , kjer so razvili prapor VSO, ki so ga predali Ivanu Omanu, častnemu predsedniku VSO, in Slavku Kmetiču, predsedniku VSO, si lahko preberemo v tedniku  Demokracija.

Dvignimo glave in ponosni izobesimo slovenske zastave

Uporniki z razlogom

Kdo pa bi zmagal vojno za Slovenijo, če bi začeli z našo vojsko šele 15. maja 1991?

Od tragične zaznamovanosti Kočevske k novi slovenski svetlobi poguma, upanja, enotnosti in rasti

V vojni za Slovenijo ni nihče padel od bratove roke.

Pred dvaindvajsetimi leti smo imeli pogum, voljo in podporo za spremembe. Zato smo jih tudi izvedli, zato smo napredovali in bili mnogim za zgled.

Jugoslavije sploh niso pokončali demokrati, ampak komunisti, ki se po Titovi smrti niso mogli dogovoriti kako naprej.

Naše ključno vprašanje je, kako skupaj naprej – odpreti je treba višjo igro, igro za Slovenijo!

Drage članice in člani ZVSO, hvala vam za osamosvojitveno energijo, hvala za vašo zvestobo demokratični in samostojni Sloveniji. Naj živi ZVSO! Naj živi osamosvojitvena vlada in spomin na MSNZ! Naj živi samostojna Slovenija! In naj zdrži Evropa!