Milena Erbežnik Klanšek: V Tunjicah smo odkrili in blagoslovili spominsko ploščo padlim v I. svetovni vojni

.

V Tunjicah pri cerkvi sv. Ane so odkrili in blagoslovili spominsko ploščo krajanom Tunjic, ki so v času 1. svetovne vojne padli na bojiščih prve svetovne vojne. Pobudo za postavitev spominske plošče ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne je dal Matevž Vrhovnik, po domače Žerjavov. Že pred leti si je prizadeval, da bi farani, ki so izgubili življenje v prvi svetovni vojni, vendarle dobili svoj skupni spomenik. Njegovi pobudi je prisluhnil tunjški župnik Jožef Razinger, ki jo je tudi finančno podprl. Spominsko ploščo je izdelal Rafko Rode s Škrjančevega, okvir za ploščo je delo pobudnika postavitve Matevža Vrhovnika, plošča pa je pritrjena na obnovljeni mrliški vežici, ki so jo, skupaj z ostalimi vaškimi krovci, kleparji, zidarjem ter pleskarjem, obnovili člani upravnega odbora Društva Samopomoči. Na spominski plošči je trinajst imen Tunjičanov, ki so padli na bojiščih prve svetovne vojne oziroma so za posledicami vojne umrli doma. Podatke o padlih je priskrbel vestni vaški kronist Ivan Nograšek, ki je na priložnostni slovesnosti ploščo tudi odkril.

   
 Spominsko ploščo je odkril Ivan Nograšek Jožef Razinger med slovesnim blagoslovom spominske plošče padlim Tunjičanom v I. svetovni vojni

   

Milena Erbežnik Klanšek, predsednica Društva Tun'ški glas, ki je vodilo celoten projekt postavitve in izvedbo kulturnega programa, je povedala:

»Iz naše fare je bilo v prvo svetovno vojno vpoklicanih 88 fantov in mož. Odšli so na fronto proti Rusom v Galicijo ter na fronto proti Italijanom v hribe ob reki Soči. Vojskovali so se pod avstro-ogrsko vojsko. Vsakemu padlemu vojaku, za katerega so dobili obvestilo, je zvonilo z velikim zvonom, edinim, ki je ostal še v zvoniku. Zvonil jim je Šmidov oče, ker ostalih mož skoraj ni bilo v vasi.Danes se obeležuje spomin na dogodek izpred sto let, ko se je začela prva svetovna vojna. Dostojanstvo, ki so ga v sebi nosili naši predniki, ko so pogumno stopili v boj v veri za boljšo prihodnost svojega slovenskega naroda, sinov in hčera, prevzemimo tudi mi za današnji čas do domovine, vseh ljudi, ljudi, ki so z nami in do tistih, ki živijo v nas. Počastimo jih s ponosom. So vredni tega.«

vir: http://www.tunjice.si/

 

Volilna konvencija kamniških krščanskih demokratov 2014

.

Zadnjo nedeljo pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami je v prijetnem in domačem vzdušju lovskega doma pri Špitaliču potekala volilna konvencija kamniških krščanskih demokratov. Na njej so članice in člani NSi Kamnik volili uradnega županskega kandidata NSi Kamnik na jesenskih lokalnih volitvah, te so razpisane za nedeljo, 5. 10. 2014. Županski kandidat še ni izvoljen in bo znan v začetku avgusta, saj glasovanje po pošti še poteka.

Člani in članice NSi Kamnik, ki so se konvencije udeležili, so med tremi kandidati in kanditko volili za svojega predstavnika oz. predstavnico za nastop na volitvah za župana Občine Kamnik. Trije  kandidati so se na kratko predstavili, predstavitveni nagovor kandidatke Nine Mavrin, ki se konvencije ni mogla udeležiti, pa je prebrala Marija Koželj.

  Dr.Janez Rifel je opisal svoje izkušnje s politiko, ki v njegovem življenju igra vedno večjo vlogo. Do sedaj se je predvsem posvečal družini in poklicnemu razvoju. Prepričan je, da je dosegel visoko raven poklicne kariere, zato se je odločil svoje znanje in izkušnje ponuditi širše, skrbi razvoj občine in zadovoljstvo njenih občanov.  
   

Matej Slapar po 8 letih dela v Občinskem svetu Občine Kamnik ugotavlja, da je treba Občino Kamnik pričeti voditi bolje in z jasnejšimi razvojnimi cilji. Bil je kritičen do pasivnosti, neodločnosti in neangažiranosti sedanjega župana ter navzočim na posebnih letakih predstavil tudi svoj življenjepis in kratek, a izčrpen volilni program, v katerem navaja bistvene poudarke svojega morebitnega županskega mandata.

Dr. Damjan Hančič je dodobra spoznal delovanje občinske politike med večletnim urednikovanjem na portalu Kamničan.si, saj je redno spremljal seje občinskega sveta in delovanje NSi Kamnik, zato dobro pozna nekatere bistvene probleme naše občine in se zaveda, da je za uspeh župana bistvena dobra ekipa, ki mu pri delu stoji ob strani.  
   

Člani in članice NSi Kamnik, ki so se konvencije udeležili, so se seznanili s predstavitvenim nagovorom Nine Pavec  Mavrin, ki se konvencije ni mogla udeležiti. Prebrala ga je dolgoletna članica stranke Marija Koželj.

 Volilna konvekcija je bila tudi priložnost za srečanje z Matejem Toninom, kamniškim kandidatom krščanskih demokratov na predčasnih državnozborskih volitvah. 

foto: NSi Kamnik

Blagoslov Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica je potekal v ekumenskem duhu

.

Z evropsko in slovensko himno, ki ju je zapel Cerkveni mešani pevski zbor France Gačnik iz Stranj pod vodstvom dirigenta Dominika Krta, se je v soboto, 21. 6. 2014, pričela slovesna blagoslovitev urejanja Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica.

Kot je v uvodu povedala dr. Marjeta Humar, ki je povezovala program slovesnost, je bila blagoslovitev namenjena prostoru, kjer bo do naslednjega leta ob 70-letnici množičnih pobojev po koncu druge svetovne vojne v čast in spomin žrtvam, vsem nam živim pa v opomin, urejen Park spomina in opomina Kamniška Bistrica z osrednjim spominskim sakralnim objektom, urejenim v ekumenskem duhu. Poudarila je, da v Kamniški Bistrici in še drugod v kamniški in komendski občini v množičnih grobiščih in posameznih grobovih počivajo vojaki in civilisti, starci, ženske in otroci, pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi – Hrvatje, Srbi, Črnogorci, Nemci, Avstrijci in Slovenci – nasilno in brez dokazane krivde ubiti po koncu vojne. Pobudo za ureditev parka je dalo Društvo Demos na Kamniškem, ki bo tako zaključilo delo Demosovih strank, ki so po osamosvojitvi skupaj z občino Kamnik, kamor je tedaj še sodilo območje današnje občine Komenda, uredile skromna spominska obeležja na grobiščih povojnih žrtev in izdelale zemljevid grobišč. S postavitvijo spominskega sakralnega objekta bo končno uresničena tudi želja članov združenja Otkritćemo istinu iz Budve v Črni gori, da njihovi svojci dobijo svoj grob, njihovi sorodniki pa prostor, kjer se jih bodo z molitvijo spominjali.

Slovesnosti so se udeležili tudi gostje iz Črne Gore, med njimi je bil tudi Vlado Niklanović, ki je priča takratnih dogodkov, ter njegov nečak Krsto Niklanović, ki je po smrti svojega očeta, tudi pričevalca, prevzel nalogo ohranjati spomin na tisoče sonarodnjakov, ki se niso nikoli vrnili iz gozdov Kamniške Bistrice.

Dogodka sta se udeležila tudi Ljudmila Novak, poslanka v državnem zboru RS in predsednica NSi, in Andrej Šter, vodja konzularnega oddelka na Ministrstvu za zunanje zadeve, Jože Berlec pa je prebral pozdravno pismo, ki ga je s službenega potovanja po Ameriki poslal kamniški poslanec v Državnem zboru in član vodstva Združenja za vrednote osamosvojitve mag. Matej Tonin. Ta je v pismu izrazil podporo ureditvi grobišč žrtev povojnega revolucionarnega nasilja, saj je to naš dolg pred Bogom in pred človeštvom in samo tako bo ta čudovita dolina, leta 1945 prepojena s krvjo, postala dolina dostojnega spomina.

Mag. Ivan Kenda, direktor uprave Občine Kamnik, je prepričan, da je potrebno doseči zmagoslavje človeškega dostojanstva, ki ne gre samo žrtvam, ampak tudi vsem njihovim bližnjim, saj to dostojanstvo pripada vsem nam. Povedal je, da je bila ustanovljena občinska komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč v Kamniški Bistrici, ena izmed njenih nalog pa je pridobitev vseh dovoljenj za realizacijo projekta ureditve Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica, s katerim se skuša v ekumenskem duhu združiti spomin na vse na Kamniškem pobite kristjane.

Mag. Igor Podbrežnik, predsednik Društva Demos na Kamniškem, je poudaril, da mora Park spomina in opomina Kamniška Bistrica postati točka vseevropskega civilno-družbenega in medverskega dialoga ter opomin pred posledicami pojavov novih totalitarinih režimov.

Ureditev množičnih grobišč v Kamniški Bistrici in postavitev osrednjega spominskega sakralnega objekta v ekumenskem duhu podpirajo tudi v Meščanski korporaciji Kamnik, ki je denacionalizacijski upravičenec posesti v Kamniški Bistici, je v svojem nagovoru izpostavil Milan Deisinger, ki vodi upravni odbor te agrarne skupnosti.

Krsto Niklanović, predsednik črnogorske nevladne organizacije Otkrićemo istinu, ki je bil osrednji govornik na slovesnosti, je izrazil hvaležnost vsem, ki se skupaj z njimi trudijo za dokončanje človeškega in civilizacijskega dela, to se je začelo več kot desetletje nazaj, da grobovi njihovih prednikov kot tudi številnih drugih žrtev iz različnih delov nekdanje Jugoslavije, ki so bile nasilno umorjeni takoj po drugi svetovni vojni, dobijo skromno, a dostojno obeležje. Ponosen je na prehojeno pot, na kateri si skupaj s slovenskimi prijatelji izborili pravico do groba, ki je ena od najstarejših človekovih pravic, prepovedanih že šest desetletij.

Govornemu delu je sledil kratek kulturni program, v katerem so poleg Cerkvenega mešanega pevskega zbora France Gačnik pod vodstvom Dominika Krta, ki so zapeli pesem Križ v jeseni, zanjo je besedilo napisal blaženi Lojze Grozde, uglasbil pa jo je Dominik Krt, sodelovali še pevci Kvarteta Krt, dve pesmi Franceta Balantiča pa pa sta prebrala dr. Marjeta Humar in Jože Berlec.

Kvartet Krt je v uvodu v obred blagoslovitve zapel pesem Opelo Stevana Stojanovića Mokranjca, blagoslov pa so v ekumenskem duhu opravili paroh iz Podgorice Predrag Šćepanović, evangeličanski vojaški kaplan Aleksander Erniša in katoliški duhovnik prof. dr. Janez Juhant. Po blagoslovu so pevci zapeli še pesem Oča Naš Primoža Trubarja, ki jo je priredil Matija Tomc, in slovensko skorajda ponarodelo pesem Rož, Podjuna, Zila, ki jo je na besedilo Janka Mikula uglasbil Pavel Kernjak.

Dogodek, ki sta ga skupaj pripravila Občina Kamnik in Društvo Demos na Kamniškem, se je končal s pozivom vsem ljudem dobre volje, da pomagajo izpolniti osnovno civilizacijsko dolžnost, da zamolčane mrtve vrnemo skupnosti, kamor po naravnem in duhovnem redu tudi sodijo, prostore njihove smrti pa primerno označimo kot kraj kolektivnega spomina in opomina.


(kliknite slike za povečan prikaz)

Krsto Niklanović: Odkrivamo resnico o povojnih pobojih v Kamniški Bistrici

.

Spoštovani slovenski prijatelji! 

Ta trenutek, ko se obračam na vas, me navdaja z neizmernim ponosom in hvaležnostjo, ki jo dolgujemo za dokončanje človeškega in civilizacijskega dela, ki se je začelo več kot desetletje nazaj. Grobovi naših prednikov, kot tudi številnih drugih žrtev iz različnih delov nekdanje Jugoslavije, ki so bile nasilno umorjene takoj po drugi svetovni vojni, bodo dobile skromno, a dostojno obeležje. Skupaj smo si izborili pravico do groba, ki je ena od najstarejših človekovih pravic, prepovedanih že šest desetletij.

 Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi o boleči preteklosti, ki so dobro znane vsem. Rad bi spomnil na dejstvo, da je Slovenija takoj po 9. maju 1945, ko je bilo vojne konec, postala največja grobnica Evrope, ne po svoji krivdi. Po vaši čudoviti pokrajini je bilo pobitih več deset tisoč ljudi, ki jim ni bila dokazana nobena krivda in niso imeli priložnosti, da se branijo. Po hitrem postopku in z ukazom najvišjih organov Jugoslavije so se izvajali množični poboji po gozdovih Slovenije, kjer so odkrili več kot 600 grobov iz tega obdobja. V njih ležijo ostanki Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Slovencev in drugih antikomunistov tega časa. Po zaslugi Slovencev, ki so pokazali svetu, da kot pravi Evropejci želijo odkriti mesta pobojev iz časa zla ter da se končno razkrije in objavi resnica, kaj in kje se je zgodilo v času "krvave jugoslovanske pomladi leta 1945".

V primeru Črne gore je bilo to storjeno v veliki meri tudi zaradi prizadevanja združenja "Otkritćemo istinu", nevladne organizacije, ki je vložila veliko naporov, da s svojimi slovenskimi prijatelji odpre, a v veliki meri tudi zapre eno izmed temnih strani naše skupne zgodovine. Združenje je bilo uspešno, ker so v njem trdo delali pokojni Dušan Niklanović, njegov brat Vlado, ki je kljub visoki starosti še zmeraj z nami, in dr. Čedo Vukmanović, ki mu je na žalost bolezen preprečila, da bi bil tukaj z nami. On je s pomočjo metropolije rnogorsko-primorske Srbske pravoslavne cerkve po dolgoletnih pripravah in ogromno vloženega dela na tem področju objavil knjigo "Pucaj, rat je završen" (Streljaj, vojna je končana) avtorja Sava Gregovića, ki poleg obsežnih zgodb o tem, kaj in kako se je dogajalo s črnogorskimi antikomunisti, ki so se nameravali srečati z angleškimi zavezniki spomladi leta 1945 v Sloveniji. Večini od njih je bila to zadnja pot v zahodno Evropo.

V omenjeni knjigi, ki je prejela najvišje ocene strokovne javnosti, so prvič objavljena imena 5221 žrtev iz Črne gore. Po uspešni promociji in obsežnih raziskavah v Beogradu, Podgorici, Ljubljani in drugod pa je zbranih še več kot 1000 novih imen. Torej ta knjiga nima konca. Pisanje bodo nadaljevale nove generacije, kar jim omogoča nova demokracija, ki je prišla in še prihaja na prostor nekdanje komunistične Jugoslavije.

Naša družina, ki je zaslužna za največji del akcije, se zahvaljuje spoštovanemu profesorju in dolgoletnemu predsedniku slovenske komisije za odkrivanje grobišč zgodnjega povojnega obdobja dr. Mitji Ferencu kot tudi našim prijateljem iz občine Kamnik: Ivanu Pristovniku, Matjažu Ravnikarju in drugim. Velika zahvala gre nevladni organizaciji "Demos na Kamniškem" iz Kamnika, Matevžu Skamnu in županu Občine Kamnik g. Marjanu Šarcu, ki ne le da podpira našo akcijo postavitve obeležja v duhu vere žrtev v Kamniški Bistrici, kjer je padlo veliko ljudi žrtev iz Črne gore, pač pa tudi sam pomaga pri tem humanitarnem delu. Kot je dolgo časa nenehno poudarjal prvi in dolgoletni predsednik društva "Otkrićemo istinu" (Odkrili bomo resnico) moj pokojni oče Dušan Niklanović, ki je do konca svojega življenja vztrajal pri velikem delu, ki ga je začel s svojimi prijatelji, in nas s svojo zapuščino zadolžil, da nadaljujemo njegovo delo, tako počnem tudi jaz.

Naše delo ni namenjeno prepiru, temveč izključno miru, ne želimo nobenega maščevanja ali razdora, temveč samo resnico, pravico do groba in dostojno obeležje, ki ga bodo lahko obiskali potomci tistih, ki so v vaši lepi deželi zadnjič videli sončni vzhod. Nadaljujemo torej svoje nepolitično delo, pripravljeni, da z vašo velikodušno in večkrat ponujeno pomočjo zagotovimo skromno svetišče, kjer bodo sorodniki in prijatelji ubitih z bratsko roko prižgali sveče za njihove duše.

Dragi slovenski prijatelji, še enkrat iz srca hvala za vse opravljeno kot tudi za to, kar bomo še naprej delali skupaj.

Igor Podbrežnik: Park spomina in opomina pred novimi totalitarizmi

.

Podbrenik IgorPark spomina in opomina Kamniška Bistrica mora postati točka evropskega civilno-družbenega in medverskega dialoga ter opomin pred posledicami pojavov novih totalitarinih režimov. 

V eseju Pravica do groba je doktorica Verena Perko zapisala, da je odrekanje pravice do groba komurkoli zavrženo dejanje, ki zanikuje najgloblje človeško bistvo, žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja cel narod. Slovenska rana je tako globoka, da je komajda moč še zaznavati njeno usodnost, krivda pa je naša skupna: tistih, ki so morili; tistih, ki so umorjene zagrebli in zamolčali; tudi vseh nas, ki smo obmolknili za dolga desetletja in niti danes na ves glas ne zahtevamo, da dobijo pobiti grobove in njihove duše najdejo zasluženi mir.

Kamničan Tone Stele je bil tiste usodne še šest let star otrok, ko je skozi okno svojega doma sredi Kamnika s starši, sestrami in brati gledal, kako ženejo mimo nesrečnike, ki so bili kruto pobiti v teh gozdovih in bili desetletja zamolčani. Med njimi so menihi, starci in bile so tudi ženske z otroki v naročju. Spogledala sta s fantkom njegovih let. Dečkove oči ga spremljajo vse življenje. Oče jim je dejal: »Otroci glejte, vse te bodo pobili.« Sam sebi ponavlja še danes ponavlja: »Imam dolžnost ohranjati njihov spomin

V Društvu Demos na Kamniškem smo sprejeli program dela z naslovom Pravica do groba, s katerim želimo urediti vsa vprašanja, povezana z množičnimi prikritimi grobišči žrtev povojnih pobojev na Kamniškem. Osrednjo pozornost smo namenili dolini Kamniške Bistrice, kjer želimo urediti Park spomina in opomina. Ta naj bi obsegal postavitev osrednjega spominskega sakralnega objekta ter zavarovanje in ureditev vseh prikritih grobišč v neposredni okolici ter izgradnjo dostopov do njih.

Naš program je prejel podporo na državni in občinski ravni. To pomeni, da je dozorel čas. Prepričani smo, da bomo zahtevno nalogo, ki smo si jo zastavili skupaj z našimi črnogorskimi prijatelji, zmogli opraviti do naslednjega leta. Takrat se bomo, 70 let po koncu druge svetovne vojne, spominjali, da je v tej dolini revolucionarno nasilje terjalo življenja tisočih. Pobitih brez sodbe in brez dokazane krivde!

Naj končam z mislimi Perkove, ki nas vse poziva, »/…/ da izpolnimo osnovno civilizacijska dolžnost, da zamolčane mrtve vrnemo skupnosti, kamor po naravnem in duhovnem redu tudi sodijo, prostore njihove smrti pa primerno označimo kot kraj kolektivnega spomina in opomina«.