Konec druge svetovne vojne nam je Slovencem prinesel med drugim tudi nasilno zmago revolucije, izvajanje množičnih umorov, političnih sodnih procesov ter revolucionarno poškodovanje slovenskega naroda v komunistični Jugoslaviji. Civilnodružbene organizacije - Nova Slovenska zaveza, Združeni ob Lipi sprave, Vseposvojitev, Prebudimo Slovenijo -, ki si prizadevajo za spravo v razklanem slovenskem narodu in za uveljavitev standardov demokratične Slovenije, so napisale izjavo ob 80-letnici konca druge svetovne vojne.
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo …
Slovenija je z osamosvojitvijo prekinila z nekdanjim totalitarnim sistemom in postala samostojna demokratična država. S sprejemom v Evropsko zvezo in z vstopom v OZN je zavezana pravno-demokratičnim standardom za uveljavljanje človekovih pravic skladno z vsemi resolucijami teh skupnosti.
Ta demokratični okvir terja od odgovornih v državi, da priznajo mednarodno sprejeto in z dokumenti podprto dejstvo, da je bilo pri nas v času druge svetovne vojne veliko trpljenja in žrtev tako zaradi osvobodilnega boja kot revolucije, ki je razklala družine in slovenski narod, ki je med vojno in revolucijo izgubil skoraj desetino prebivalstva. Čez 20.000 med vojno in po vojni zunajsodno pomorjenih terja priznanje zločina in poimenovanje krivcev. Slovenija je zaradi revolucije po vojni izgubila še več deset tisoč ljudi, ki so se razselili po svetu; večina teh je bila kulturna, politična in gospodarska elita slovenskega naroda.
Zakoni, ki bi žrtve revolucionarnega nasilja sprejeli v zavest demokratične Slovenije, niso bili nikoli sprejeti. Ta dolg do pokojnih in živih je država dolžna poravnati. Njena obveza je, da podobno kot fašistične in nacistične obsodi tudi komunistične zločine in prizna žrtve vseh treh nasilnih režimov. Obsodba zločina je pogoj za priznavanje nedolžnosti žrtev in za njihovo pravno, politično in človeško rehabilitacijo. Tudi mednarodne in narodne obveze, ki jih je sprejela Slovenija, terjajo, da se tudi žrtve revolucije v polnosti sprejme v narodovo skupnost. Rehabilitacija pomeni konec kakršnega koli vnaprejšnjega izključevanja ljudi zaradi njihove domnevne ali dejanske protirevolucionarne usmerjenosti, če jim ni bila sodno dokazana osebna krivda za kakšno zločinsko dejanje. To velja za večino, ki so bili med vojno ali po vojni zunajsodno pomorjeni.
Božji mlini meljejo počasi, vendar vztrajno in temeljito
Zato pozivamo oblasti Republike Slovenije, naj zaradi pravnih aktov, ki ščitijo izginule osebe in njihove svojce, še bolj pa zaradi svoje etične in civilizacijske dolžnosti do slovenskega naroda, zagotovi:
1. javno državno evidenco vseh žrtev komunističnega nasilja
2. zakonsko obsodbo zločinov revolucije ter rehabilitacijo zunajsodno pomorjenih
3. dostojen pokop ekshumiranih žrtev po željah svojcev v Ljubljani.
S temi tremi koraki bo pobitim vrnjeno to, kar jim pripada: dobro ime, javni spomin in grob sredi med nami. Življenja jim ne moremo vrniti. Lahko pa se pobiti vrnejo v zavest in srca Slovencev z navdihom miru in sožitja.
Obsodba zločinov je pot do osvoboditve travm posameznikov, družin in celotne narodne skupnosti, kar je pogoj za zdrave medosebne odnose. Skrajni čas je, da travme nasilja zavestno razrešimo in naslednikom omogočimo upanja polno prihodnost.