Bili so to časi dolgoletne jugoslovanske krize in tektonskih sprememb v Evropi, takrat je padel Berlinski zid in podrla se je celotna evropska železna zavesa. Vzhodna Evropa se je odločno podala na pot demokracije. Tudi najbolj potrpežljivi smo se že naveličali domače inflacije, poglabljanja gospodarske in politične krize, enopartijskega sistema, pravljice o drugačnem, domnevno veliko bolj uspešnem samoupravnem socializmu, dovolj nam je bilo Miloševićeve grobosti, njegovih poskusov vmešavanja po drugih republikah, hiranja in umiranja na obroke, pa tudi žalitev, kot izganjanja nas, Janezov, Slovencev, v Philadelphio, če nismo zadovoljni z Jugoslavijo.
Ob tem so naši vladajoči še kar preusmerjali pozornost od bistva problema, od krize političnega sistema drugam, ko so hkrati poskušali prepričevati nas, pa tudi Beograd, da edino oni in samo oni lahko obdržijo Socialistično federativno Jugoslavijo pri življenju.
Aretacija četverice leta 1988, množične demonstracije ogorčenih ljudi, oblikovanje Bavčarjevega odbora za človekove pravice in vojaški sodni proces so do temeljev zamajali zaupanje v tedanji politični sistem in sprožili še hitrejše ozaveščanje na ravni posameznikov in naroda ter politično vrenje in zorenje za resnične spremembe.
Dozoreli smo za demokratizacijo in tudi za demokracijo, za večstrankarski sistem in evropske demokratične standarde, za globoke in kakovostne spremembe na bolje. Vse to je nedvoumno pokazal volilni rezultat na prvih demokratičnih volitvah v prelomnem letu 1990. Jutri je dan državnosti, jutri bo minilo 34 let od ustanovitve nove države, a brez demokratičnih volitev in drugačne koalicije in drugačne vlade samostojne Slovenije ne bi bilo. Za 35 let demokracije gre danes in bo šlo tudi jutri.
Ko je JLA stopila v obrambo socialističnega režima in federacije
Še pred nastopom naše prve demokratično izvoljene Demosove vlade si je JLA sama vzela novo vlogo, novo poslanstvo in zadolžitve za ohranitev socialističnega režima in federacije, oteževanje demokratičnih političnih sprememb, vključno z razorožitvijo naše slovenske Teritorialne obrambe.
Petnajstega maja deve1990 ponoči so regijski centri za obveščanje prejeli in dešifrirali depešo, ki je zahtevala zbiranje in premestitev orožja teritorialne obrambe v vojašnice pod nadzor JLA. Le nekaj ur zatem, 16. maja, je prisegla Peterletova vlada.
Nekaj mesecev kasneje, septembra 1990, je JLA na silo, s pomočjo vojaških specialcev nasilno vdrla v Republiški štab Teritorialne obrambe, ga zavzela in za poveljnika umestila generala Hočevarja, ki ga je žal že pokojni morjeplovec in jadralec Jure Šterk z razlogom pred kamerami ozmerjal z izdajalcem. Kmalu je sledil strateški politični dogovor za plebiscit, vključno s simbolnim, a zelo povednim strojem Teritorialne obrambe v Kočevski reki, ki je ljudem in domoljubnim čustvom dal krila le nekaj dni pred plebiscitom.
Vse, kar je šlo in lezlo, je prišlo na plebiscit, potem pa rezultat, kot bi danes rekli mladi, »da te kap«. In takoj še posledična ugotovitev Jožeta Pučnika, da: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!«
Verjeli smo v našo zgodovinsko priložnost za samostojno Slovenijo in uspeli
Le šest mesecev smo imeli na voljo, da pripravimo vse za samostojno Slovenijo, jo razglasimo, zavarujemo, branimo in ubranimo. Zato je JLA od Predsedstva SFRJ vztrajno zahtevala pooblastila za prevzem oblasti, za izvedbo vojaškega udara, da bi še pravočasno preprečila našo osamosvojitev, a jih ni dobila. Marca 1991, ko je najbolj pritiskala na predsedstvo SFRJ, je v tujini iskala še zadnjo tiho podporo za vojaški poseg, za vojaški prevrat. Imela je tiho podporo na zahodu, le v Moskvi so jih zmedli, ko je tedanji obrambni minister (vojaško) podporo Kadijeviću obljubil le pogojno, in še to z zamikom, šele po načrtovanem vojaškem udaru proti tedanjemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, ki pa se je zgodil šele avgusta. Na Zahodu so se vsi bali nenadzorovanega razpada Sovjetske zveze in morebitne izgube nadzora nad njenim jedrskim orožjem, zato samostojne Slovenije takrat ni podpiral nihče.
Aprila je bila vlada (formalno še izvršni svet) tudi rekonstruirana in pripravljena, da politično voljo in zavezo ljudem s plebiscita izpolni in do roka uresniči.
Sam sem takrat položaj namestnika sekretarja za obrambo na predlog predsednika vlade Lojzeta Peterleta zamenjal s položajem sekretarja za informiranje, kasneje pa tudi ministra za informiranje.
Joszef Simčik, prva žrtev agresije JLA
24. maja 1991 je pod kolesi oklepnika JLA v Mariboru izdihnila prva žrtev agresije, gospod Joszef Simčik. Bil je to še zadnji opomin in dramilo, da JLA svojih namer ne bo opustila.
Skrbno načrtovane in celovite priprave na obrambo samostojne države, opremljanje, oboroževanje, mobiliziranje Teritorialne obrambe in Milice ter odločenost ljudi, da Slovenija krene na samostojno pot, je presenetila Beograd. Izjemno so nas podcenjevali in verjeli, da se bomo prestrašili, razleteli in celo bežali v tujino, mi pa smo jih z barikadami, z orožjem, z bojem, z blokado vojašnic, zapor komunikacij, z odklopom vode, elektrike, telefonije, brez vsega tega je JLA ostala, tudi brez hrane, iz odklopljenih hladilnic je smrdelo, brez logistike, vojaki pa tudi brez stikov s svojimi starši …
S strani JLA vsiljena vojna je bila prava vojna, z ranjenimi in smrtnimi žrtvami na obeh straneh. Skupno število žrtev dosega skoraj osemdeset ljudi, kar pomeni tudi osemdeset trpljenj njihovih družin, sorodnikov, prijateljev in znancev.
Izgubili smo devetnajst ljudi, šest civilistov, šest policistov in največ pripadnikov Teritorialne obrambe, med njimi tudi petindvajsetletnega Edvarda Edija Peperka iz Kamnika, ki je bil zadet v spopadih pri Trzinu.
Zelo sem vesel, da je z nami po dolgih letih tudi njegova vdova, gospa Mojca Peperko, zdaj tudi že babica, ki jo še posebej topo pozdravljam. Takrat je ostala sama z enajstmesečno hčerko. Tudi sam sem se tistega dne prebijal mimo letališča in Most, ko sta jugo tanka razbijala barikado gasilskih vozil, in skozi razdejanje po spopadu v Trzinu. Nikoli ne bom pozabil tega razdejanja, drhtenja tal pod tanki in vonja po vojni, po gorečih vozilih.
Še več mrtvih je bilo na strani JLA, tako častnikov kot podčastnikov in tudi vojakov. Umrlo je tudi dvanajst tujcev, dva avstrijska novinarja na Brniku in deset voznikov tovornjakov na Medvedjeku, vsi v napadih letalstva. Prosim vas, da se mi pridružite v spoštljivi minuti molka v spomin nanje in njihovo žrtev.
Ko so starši vojakov pred Zvezdnim sekretariatom v Beogradu začeli demonstrirati z zahtevami, da jim sinove iz Slovenije vrnejo domov, je JLA klecnila, saj je postala že neoperativna, neuporabna in je v Sloveniji dobesedno razpadla.
Zmagali smo, pa ne zato, ker bi si tako zelo želeli poraza ali ponižanja JLA, ampak predvsem zato, ker smo bili odločni, veliko bolj motivirani, predvsem pa bolj enotni.
Po desetih dneh bojev smo upali, smo si upali in smo zmogli stopiti tudi korak nazaj, zmogli smo prekiniti spopade in sesti za pogajalsko mizo. Iz objekta napada, ki se mu je Beograd pred tem celo posmehoval, smo se ob pomoči evropske trojke spremenili v enakopravnega sogovornika in trdega pogajalca. Videli smo naprej, imeli smo jasne cilje in ambicije za prihodnost, videli smo evropsko prihodnost, ki bo temeljila na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju.
Čez noč smo postali Zahod v geografskem, političnem, gospodarskem, obrambnem, kulturnem in civilizacijskem smislu.
Premogli in zmogli smo vizijo in modrost, a žal ne za dolgo. Demos ni potreboval sovražnikov, saj je prej premagal sam sebe in se sam razpustil. Ni več videl čez ideološke planke, preprosto ni zmogel več, ker ni zmogel premagati medsebojnih ideoloških razlik. Skupaj pa bi zmogli več in še veliko dlje.
Kaj pa danes, štiriintrideset let kasneje?
Tudi danes znova poslušamo javno zaklinjanje, kdo s kom ne bo sodeloval, in še vedno ne zmoremo niti zgodovinskim resnicam pogledati v oči. Slovenija je edina država na svetu, ki ji je vlada ukinila Muzej lastne osamosvojitve.
Ko na osrednji proslavi ob 80-letnici konca druge svetovne vojne slišimo, da se je velika vojna začela z napadom Nemčije na Poljsko in naredijo piko. Molčijo pa v skupnem napadu Nemčije in Sovjetske zveze, o napadu Hitlerja in Stalina na Poljsko, potem nekaj ni v redu. Osemdeset let po vojni o tem pri nas še kar odgovorni molčijo. To grozljivo dejstvo, je dokaz in opomin, da je z njimi, in posledično z nami, nekaj hudo narobe. Rusija, tedanja Sovjetska zveza, je napadla Poljsko in jo pol zasedla, drugo polovico je zavzela Sovjetska zveza, Stalinova Sovjetska zveza. Rusija je napadla tudi Finsko in vse tri baltske države. Ti narodi veliko bolje kot mi poznajo Rusijo in Putina, o njem in njih vedo veliko več kot mi. Oni so doživeli vojne, izseljevanje, trpljenje v sibirskih gulagih. Generacije Slovencev o napadu Sovjetske zveze na Estonijo, Latvijo in Litvo, o njihovi 45 letni okupaciji vedo le malo ali pa še vedno nič. Zato ne razumemo niti Fincev, ki so v vsiljeni vojni sicer zmagali, a vseeno izgubili Karelijo, in se skupaj s Švedsko priključili našemu Severnoatlantskemu zavezništvu.
Ne le Poljska, tudi manjši vzhodni narodi nas dohitevajo in prehitevajo, mi pa zaostajamo, ker ideološko nismo kos ne preteklosti ne sedanjosti, kaj šele prihodnosti
V teh časih potrebujemo odgovorno in samozavestno Slovenijo. Jože Pučnik bi danes verjetno vzkliknil: »Jugoslavije že dolgo ni več, zdaj gre za drugačno, za boljšo Slovenijo.«
Svet se je spremenil, zelo se je spremenil, zato ne smemo več cepetati na mestu. Ukrepati je potrebno hitro in odločno in zamujeno v politični kulturi, gospodarskem okolju, tudi v razvoju in opremljanju Slovenske vojske nadoknaditi pospešeno.
Razmere ne dovoljujejo zavlačevanja ne cenenega populizma, za boljšo obrambo in večjo varnost je potrebno orožje, sodobno in zmogljivo orožje. Iz svojih osebnih izkušenj vam povem, najdražje je tisto orožje, ki ga nimaš.
Zdaj je čas za naš civilizacijski preskok
Medtem ko vlade v Organizaciji združenih narodov rešujejo cel svet, kosti tisočih po vojni izvensodno pobitih še kar čakajo na dostojen pokop. Pa ne le oni, celo romskih otrok, pomorjenih na Igu med vojno, še ni mogoče dostojno pokopati v Ljubljani. Kdaj bodo žrtve revolucije končno postale del dozorelega, zgodovinsko odgovornega civiliziranega občestva? Ko bodo, bomo tudi mi, kot državotvoren narod naredili pomemben civilizacijski prestop, zdaj je tak čas, zdaj je čas za naš civilizacijski preskok. Zdaj je čas za naš civilizacijski preskok!
Pred nami je odgovorna, svetla in boljša prihodnost, ki pa si jo moramo zagotoviti in vzeti sami. V tem duhu se vam, gospod župan, zahvaljujem za vaše povabilo, za čast, da sem vas smel ob tej priložnosti tudi nagovoriti in vam v svojem imenu in imenu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve ponosno čestitam jutrišnji dan naše državnosti. Skupaj zmoremo več in bolje.