Gospod Goran Lukič, predstavnik sindikata ZSSS, me je včeraj, 5. 8. 2014 v odprtem pismu[1] neupravičeno napadel. Pred javno diskreditacijo se ni obrnil name ali na Novo Slovenijo (NSi), da bi mu lahko postregli z vsemi izračuni v zvezi z davčno reformo, ki jo zagovarjamo, ampak je iz konteksta iztrgal besede papeža Frančiška za potrebe svoje argumentacije. Sindikati žal ščitijo zgolj tiste, ki danes še imajo delo. Teh je vsak dan manj. V NSi pa bi radi poskrbeli predvsem za tiste, ki so danes brez dela.

Nekateri sprašujejo, zakaj vsako leto žalna slovesnost ob umoru Slovenca, narodnega delavca, človeka krščanskih etičnih korenin, Evropejca, demokrata ter duhovnika in profesorja Teološke fakultete takratne Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani.  Na drugi strani smo presenečeni, koga vse ljudje pri nas poveličujejo, mnogi celo tiste, ki so zaradi svoje oblastiželjnosti morili naše prednike. Sicer pa, ali ne obujamo spomina svojih dragih ob obletnicah in godovih?  Žal pa glede takih razmišljanj tudi intelektualci niso izjema in celo  kak profesor naše ustanove včasih nima izdelanih kriterijev.  Ob tem mi prihajajo na misel besede škofa Vovka, ki je v svoje spomine izlil žalost ob teoloških profesorjih, ki v takratnih zahtevnih časih niso opravili svojega poslanstva skladno s krščanskimi načeli in človeškimi etičnimi obvezami.  Časi so bili zahtevni, a pogumnih kot Vovk je bilo in jih je še vedno (pre)malo, zato so on in drugi za njim plačali toliko večjo ceno.  Ko se torej sprašujemo zakaj, je odgovor na dlani: Kristjani in verjamem, da posebej mi na tej ustanovi ne smemo kar tako mimo človeka, ki je postal žrtev, ker je zastavil svoje življenje za resnico in pravičnost.

25. maj naj bi bil rojstni dan Tita, dolgoletnega predsednika razpadle Jugoslavije. Ta dan se je proslavljal kot Dan mladosti z različnimi manifestacijami, osrednja prireditev pa je bila Titova štafeta, ki se je pričela že nekaj dni pred tem dnevom na različnih krajih države, zaključila pa se je v Beogradu »pred našim dragimTitom«. Štafeta je »živela« še nekaj let, dokler se tej manifestaciji niso najprej odrekli slovenski mladinci.

Tito in Dan mladosti sta bila pozabljena skoraj dvajset let. Sedaj pa prihajajo Titove slike in kipi iz ropotarnic ponovno na vidna mesta, odpirajo se Titovi lokali, Dan mladosti pa oživljajo nekateri posamezniki in organizacije. Ena takih prireditev je bila 25. maja pred osnovno šolo Toma Brejca v Kamniku. Imenovala se je: Dan mladosti – športno zabavni program za vse »mlade po srcu«. Organizator prireditve je bil Mladinski center Kamnik.

Vsekakor pa je Tito sporna oseba.Ves čas njegovega vodenja države smo bili prepričani (tudi zaradi pedagoške vzgoje v šoli in medijskega obveščanja), da jo vodi najboljši. V državi je bil mir in socialna blaginja, politično in vojaško smo bili neuvrščeni (to nas je tudi drago stalo), v svetu sta imela tako Tito kot država vidno vlogo.

V novo šolo z novim imenom!
Obnova osnovne šole Toma Brejca v Kamniku se počasi končuje.
Povsem na mestu je vprašanje, zakaj ne spremenimo tudi poimenovanja šole.

Pred dnevi sva se srečala z Janezom Jegličem. Večina starejših občanov se ga spominja kot dolgoletnega kamniškega sodnika, meni pa je ostal v spominu kot prvi predsednik nadzornega odbora občine Kamnik v prvem mandatu po uveljavitvi lokalne samouprave. Gospoda sodnika še vedno zanimajo ključna družbena vprašanja v naši občini, predvsem pa upa, da bo pravočasno seznanjen z datumom slovesnega odprtja nove šole. Bila sva enotnega mnenja, da si Kamnik zasluži moderno šolo, oba sva prepričana, da takšna šola v resnici tudi nastaja. Kljub vsem časopisnim polemikam pred samim začetkom gradnje in delno tudi v času gradnje. Morda je sreča tudi v tem, da se šola gradi s skrbnim vodenjem in ob strogem nadzoru preizkušene ekipe kamniških gradbenikov. Ni zanemarljivo tudi to, da šolo gradi domače kamniško podjetje, ki je eno redkih preživelo tranzicijo v gradbeništvu. Šolo bomo torej dobili, bo lepa, prostorna, skratka vse v superlativih.

Ostaja pa ime šole, ki tudi potrebuje prenovo, stik z današnjimi časi, odmik od totalitarnega obdobja, ko so se izobraževalne ustanove poimenovale po ljudeh iz obdobja revolucije in povojne izgradnje enopartijske oblasti. Takrat je bilo še posebej pomembno, da se je družbeno ustrezna vzgoja začela že zelo zgodaj v mladosti. Šolarji morajo poznati, kaj je povezano z imenom, ki ga šola nosi. Tisti, ki smo nekoč obiskovali Frana Albrehta in potem še gimnazijo, smo sosednjo šolo, v kateri smo imeli tudi telovadbo, poimenovali »ta stara šola«. Ne spomnim pa se, da bi v pogovorih sploh kdaj omenjali Toma Brejca. Modra le na športnih tekmah med kamniškimi šolami.

Lojze Peterle, predsednik osamosvojitvene vlade: Odpreti je treba višjo igro, igro za Slovenijo!"

16. maja 2012 je v Kočevju potekala osrednja slovesnost ob dvaindvajseti obletnici demokratičnih sprememb in ustanovitvi Maneverske strukture narodne zaščite, ki pomeni rojstni dan slovenske vojske. Objavljamo govor, ki ga je imel Lojze Peterle, predsednik osamosvojitvene vlade.

Slovesnosti se je organizirano udeležila tudi številna skupina članov Društva Demos na Kamniškem, ki je kolektivni član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve - VSO. Več o prireditvi v Kočevju, , kjer so razvili prapor VSO, ki so ga predali Ivanu Omanu, častnemu predsedniku VSO, in Slavku Kmetiču, predsedniku VSO, si lahko preberemo v tedniku Demokracija.

Dvignimo glave in ponosni izobesimo slovenske zastave

Pred dvaindvajsetimi leti so se maja v Sloveniji zgodila odločilna dejstva. Zaradi njih so naše sanje o svobodi postale resničnost. Tu smo se zbrali, da jih ponosni na Slovenijo z jasnim spominom praznujemo. "Živeti hočemo v suvereni državi slovenskega naroda" smo maja 1989 zapisali v Majniški deklaraciji. 16. maja 1990 je prisegla prva demokratično izvoljena slovenska vlada. To je bil eden od temeljnih aktov resnične osvoboditve Slovenije. Polna osvoboditev se nam ni zgodila leta 1945, ampak v letih 1990 in 1991. Tako se je izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije.