Maks Ipavec: O pesniku Balantiču naj odločajo za vse dobro in plemenito navdušeni politiki
Boris Kralj, ta veliki notranjski iskalec resnice in pravega Boga, je ob sklepu svojih spominov nepozabno zapisal: »Slabo se piše narodu, ki se sicer zna upreti vojaškemu okupatorju, ne zna pa se upreti zavojevalcu človeških duš. Ta okupacija je hujša od hudega in najhuje, kar se lahko narodu zgodi... NESREČA NAŠEGA NARODA NI V NJEGOVI MAJHNOSTI, PAČ PA V TEM, DA O VELIKIH NARODOVIH STVAREH ODLOČAJO NJEGOVI MAJHNI POLITIKI« (Boris Kralj, Bežanja, beganja, iskanja, str. 202).
Hudo sem bil užaloščen in seveda razočaran nad tako ubogo slovensko demokracijo, ko sem v sobotnem Delu (13. junij 2015) prebral, da »pesnik in domobranec France Balantič še ne bo dobil table na dosedanji Matični knjižnici v Kamniku«.Ta knjižnica se je začela imenovati po našem duhovnem velikanu 15. maja, ko sta odlok sprejela občinski svet v Kamniku (iz tega mesta je doma pesnikov oče) in v Komendi (od koder izvira pesnikova mati).
Pobuda za preimenovanje je prišla iz civilne družbe in je dobila podporo v kamniških kulturnih in strokovnih krogih. Poimenovanje knjižnice po kamniškem rojaku, ki ga eden največjih poznavalcev slovenske in tudi svetovne književnosti prof. dr. Janko Kos postavi ob bok Francetu Prešernu, bi vrnilo dobro ime pesniku, ki ni storil nobenega zločina, ko se je v zelo težkih okoliščinah odločil, da je raje odšel k domobrancem v Grahovo, kakor da bi se priključil brezbožnim partizanom, ki so že leta l942 začeli po slovenski deželi pobijati verne in narodno zavedne Slovence.
Iz zapisa novinarke Marjane Hanc sem spoznal, da se je kamniški župan Šarec s premajhnim poznavanjem pesnika Balantiča izrazil: »Balantič ni bil zločinec, bil pa je domobranec. In zaradi političnih razmer ga javnost bolj kot pesnika vidi kot domobranca.« Tako običajno govorijo tisti Slovenci, ki Balantiča poznajo samo iz stalinistično-komunistične razlage v osnovnih in srednjih šolah. Sam sem že v času bogoslovskega študija iz Avstrije »prešvercal« miniaturno izdajo Balantičevih pesmi, kijih je uredil T. Debeljak. Njegove pesmi so mi takoj podarile jasno spoznanje, da je Balantič izjemen pesnik in nikakor zločinski politik, kot so bili npr. Kidrič, Kardelj, Maček, Daki in seveda glavni komunistični malik Tito.
Po izjavi Iztoka Čebaška s poimenovanjem knjižnice po Balantiču pošiljamo v svet napačno sporočilo. Čebašek najprej hinavsko govori, da je Balantič sicer odličen pesnik, takoj nato pa ga razglasi za kolaboranta in častnika domobranskih vojaških enot. Balantiča odkriva kot aktivnega in plačanega podpornika režima, ki je ob pomoči domačih kolaborantov načrtno uničeval vse, kar je bilo slovenskega…
Glede našega genialnega pesnika ni niti enega dokaza, da bi kot domobranec zakrivil kakšen zločin, in nikoli ni odobraval nacističnih zločinov. Kot dober, pošten in pristen kristjan nikakor ni mogel sprejeti brezbožne in zločinske komunistične ideologije, zato je raje odšel v domobranske vrste.
In kako bo odgovoril Čebašek na veliko resnico, da so komunisti med drugo svetovno vojno in po njej uničili veliko več slovenskih kulturnih spomenikov in dragocenosti kakor nacisti in fašisti skupaj? Naj tu omenim le več kot 70 cerkva na Kočevskem, ki so jih partizani (manjšina domoljubnih in vernih partizanov tega ni mogla preprečiti!) onečastili in porušili.
Popačene in lažnive zgodovine dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej smo se že zdavnaj preobjedli. Le čevlje sodijo naj razni kopitarji. Zgodovino slovenskega naroda pa naj končno napišejo pošteni, neobremenjeni, dovolj izobraženi in narodno zavedni zgodovinarji!
Naj torej o pesniku Balantiču odločajo dobri, iskreni, dovolj izobraženi in pošteni kulturni delavci ter za vse dobro in plemenito navdušeni politiki.
Težko bo živeti v deželi, ki noče imenovati ulic ali kulturnih ustanov po pesnikih in drugih velikih umetnikih, ampak po zločincih, ki jih poimenuje za narodne heroje. Bog se nas usmili!
Maks Ipavec je župnik v Begunjah pri Cerknici. Prispevek je bil prvič objavljen na spletnem portalu DEMOKRACIJA.
Tagi/značke: občina Kamnik Komenda France Balantič kultura zgodovina javni spomin književnost