Cecija Uranič: Moja brata, prisilno mobilizirana v nemško vojsko
Spomini na vojno ne zbledijo
»Bila je cvetna nedelja, 6. aprila 1941. Ko smo po maši ob 7. uri stopili iz cerkve, je bil napad na Ljubljano. Pogačar Janez (Anžkov) s Klanca nam je vsako nedeljo po maši prebral važna obvestila. Tako je bilo tudi tisto nedeljo,« se spominja Cecilija Uranič, roj. Lužar, iz Žej pri Komendi, »vendar ga ni nihče poslušal, saj smo zaskrbljeni odhiteli domov.«
Zelo kmalu po nemškem napadu in kapitulaciji jugoslovanske vojske so nove okupacijske oblasti izvedle popis prebivalstva, vse v nemškem jeziku. »Na uradu na občini so nas postavili v vrsto, od najstarejših do mater z otroki v naročju. Naduti Nemci so pasli oči po nas mladih dekletih. Ravno tako po naših fantih – mladeničih. So že računali, da bodo hrana za njihove topove. Na vidnem mestu vsake hiše je morala bila listina z natančnim popisom oseb, ki so tam živele: gospodarja, gospodinje, sinov, hčera, tudi dekel in hlapcev, če so bili pri hiši. Večkrat so nas obiskali in preverjali, če je vse v redu.«
Nato so pričeli seliti družine, učitelje, duhovnike, vse izobražene. Gospa Cecilija se spominja družin, ki so jih izselili iz komendske fare. Spominja se tudi policijske ure, ki so jo uvedle okupacijske oblasti. »Policijska ura je bila od osmih zvečer do šeste ure zjutraj. V tem času se nihče ni smel gibati zunaj niti okrog hiše ali gospodarskega poslopja.« Pa vendar je bilo nočno dogajanje očitno zelo dinamično, saj nam je gospa Uranič pripovedovala, da je vedno več ljudi ponoči trkalo na vrata, pa nikoli niso vedeli, kdo stoji pred vrati. »Bili so tudi takšni, ki so prišli v hišo in zahtevali to in ono, za prejeto pa so izdali potrdilo svoje vojske.«
Seveda nas je zanimalo, kako se spominja partizanov. Povedala nam je, da so se po vaseh pojavili oboroženi možje, »ki so sami sebe imenovali partizani, mi smo jih imenovali gošarji ali gmajnarji, Nemci pa so jih imenovali banditi.« Cecilija se še posebej spominja »terencev«. Prepričana je, da so Nemci prav zaradi njih, »ki so se s kolesi vozili kar po vaseh ali robu gozda, prepovedali vsem prebivalcem vožnjo s kolesom. Zato smo tudi v največji vročini julija in avgusta hodili peš na delo. Dnevna izmena je bila od 8. ure zjutraj do štirih popoldne, nočna izmena od 8. ure zvečer do 6. ure zjutraj.«
»Molk je bil zlato,« poudarja naša sogovornica, ker so bili »nekateri ljudje na več strani, saj so za judeževe groše poročali enim in drugim.«
V nemško vojsko prisilno mobilizirani brat Mihael (18. september 1923 – 10. marec 1944)
Cecilijin starejši brat Mihael in sosed Lojze Štebe sta bila prva iz Žej vpoklicana v nemško vojsko. »11. januarja 1943 sta se poslovila od doma in odšla najprej v Kamnik, iz Kamnika v Kranj, od tam pa sta bila skupaj z ostalimi mobiliziranimi Gorenjci čez Beljak prepeljana v Mühlbach na Tirolskem. Vsa dolina, po njej je peljala ozkotirna železnica, je bila polna lesenih barak. Dvakrat smo jih obiskali, nato pa so šli naprej proti Rusiji. Nimamo ohranjenih nobenih pisem, ne vem, kje je bil ranjen.« Mihael se je med okrevanjem, bilo je na žegnanjsko nedeljo, 12. oktobra 1943, oglasil doma v Žejah. Domov je prišel z vso vojno opremo, tudi puško je imel s seboj.
Nadaljevanje zgodbe o Mihaelu Lužarju ter zgodbo o Francu Lužarju lahko preberete v knjigi Prelomna leta, ki je izšla v založbi Društva Demos na Kamniškem.
Tagi/značke: prisilna mobilizacija II. svetovna vojna prelomna leta družina Lužar Cecilija Uranič Žeje pri Komendi