Uspelo nam je zaradi srčnosti, poguma in odločnosti
Objavljamo pogovor, ki ga je leta 2009 s Francetom Tomšičem opravil dr. Damjan Hančič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo. Hančič se je s Francetom Tomšičem pogovarjal 23. avgusta 2009, na dan, ki ga je evropski parlament prav tega leta razglasil vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov 20. stoletja, in v letu, ko smo se spominjali 20 let od padca berlinskega zidu, s čimer je bil zadan smrtni udarec vsem komunističnim režimom v Vzhodni Evropi, ki so se 45 let po drugi svetovni vojni držali na oblasti s pomočjo sovjetskih tankov in tajnih političnih policij.
France Tomšič se je rodil v Šmarci leta 1937 kot četrti otrok v družini s šestimi otroki. Živeli so na manjši kmetiji; po osnovni šoli na Homcu je šel na nižjo gimnazijo v Kamnik, nato pa na industrijsko šolo v Kranj in kasneje na srednjo tehnično v Ljubljano. Študiral je na strojni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1963 diplomiral. Po diplomi je delal na Inštitutu Jurija Vege. Leta 1964 je služil vojsko, potem pa se je zaposlil na prej omenjenem inštitutu. Nato je odšel za 10 let v Nemčijo, leta 1976 se je vrnil in čez 10 let postal gonilna sila demokratizacije na Kamniškem in na Slovenskem. Ko je bil na vrhuncu politične moči, se je umaknil iz aktivne politike, saj je dosegel to, kar si je zastavil.
Kako to, da ste se odločili za delo v Nemčiji in kako ste doživljali politične in gospodarske razmere v tedanji zahodni Nemčiji?
V meni je čedalje bolj tlela želja, da bi delal na področju letalstva, zato sem marca leta 1966 odšel v Nemčijo. Takrat so iz Slovenije mnogi kot gastarbajterji zaradi boljšega zaslužka hodili v Nemčijo. Tja sem šel s turistično vizo in le nekaj prijateljem sem povedal, da me morda dalj časa ne bo nazaj. To je bilo v času, ko se je šele nekaj let pred tem sprostil mejni režim in smo lahko svobodneje hodili v tujino; pred tem jih je bilo pri prehodu meje veliko ustreljenih. V Nemčiji sem takoj dobil dobro službo. Delal sem v zahodnem Berlinu. Tam sem tudi spoznal ženo in kmalu so prišli na svet trije otroci. Sprva sem nameraval ostati v Nemčiji le nekaj let, a se je to zavleklo za 10 let. Delal sem v razvojnem biroju za geofi ziko Askanija v zahodnem Berlinu. Tu sem imel priložnost spoznati kapitalistični sistem s člove škim obrazom, saj je bilo za šolstvo, zdravstvo in ostala področja zelo dobro poskrbljeno. Simpatiziral sem s SPD, to je socialdemokratsko stranko Nemčije, vanjo pa se nisem nikoli včlanil, saj nisem hotel sprejeti nemškega državljanstva, čeprav bi ga lahko. Imel sem le vizo za bivanje za nedoločen čas. Spoznal sem se tudi z nekaterimi nemškimi socialdemokratskimi politiki, na primer z Willijem Brandtom, poznal pa sem tudi nekatere levičarske radikalce, ki so bili med drugim zelo navdušeni nad jugoslovanskim modelom samoupravljanja (na primer Rudi Dutschke); seveda so oni živeli dobro, jugoslovanski sistem pa so opazovali od zunaj.
Celoten pogovor si lahko preberete na povezavi do knjige Demos na Kamniškem.
Tagi/značke: France Tomšič Damjan Hančič Demos na Kamniškem intervju