Povojni poboji na Kamniškem

HUDE JAME SO TUDI V KAMNIŠKI OBČINI

Od osamosvojitve Slovenije, od leta 1991 dalje, je dan pred Dnevom mrtvih pri kapeli v Kamniški Bistrici spominska maša za vse žrtve druge svetovne vojne. Maša ni namenjena le žrtvam med vojno, temveč predvsem tistim, ki so življenje izgubili na kamniškem področju v množičnih pobojih po končani vojni. Število teh je nekaj tisoč!

O teh pobojih sem že dvakrat pisal v Kamniškem Občanu, prvič leta 2002[1] drugič pa marca 2009. Zadnji zapis ponovno v celoti objavljam iz razloga, da se te tragične in grozljive dogodke ne pozabi ali ne pomete pod preprogo. Demokratična koalicija DEMOS, ki je prva leta po osamosvojitvi imela večino v Občinskem svetu, je sicer uspela, da so se postavili železni križi na nekatera grobišča (ne pa na vsa!), in da se je leta 1996 imenovala Komisija za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem, ki je delo odlično opravila z izdajo »Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v Občini Kamnik«, vendar se vse do danes od aktualne oblasti ni storilo nič omembe vrednega.

---

Lokacija grobišč v Kamniški Bistici

Nedavno javnosti preko medijev posredovana slikovna reportaža o množičnem grobišču pri Hudi jami v rovu Barbara pri Laškem, v kateri je (do sedaj) najdenih nekaj sto ostankov žrtev povojnih pobojev, ima velik odmev ne le v Sloveniji, temveč tudi v drugih predelih nekdanje Jugoslavije. Prizori, ki normalnega človeka resnično pretresejo, so zares zastrašujoči. Taki zločini, ki so se dogajali na naših slovenskih ozemljih in s slovenskimi krvniki, zaslužijo vsesplošno obsodbo, zlasti zato, ker so se dogodili že po končani vojni in brez vsake možne obrambe.

Ne smemo pozabiti, da imamo tudi v kamniški občini veliko povojnih grobišč, ki so po številu žrtev med največjimi v Sloveniji, saj leži v njih nekaj tisoč nesrečnikov. Ta grobišča so v Podgorju, na Zapricah, južno od tovarne Titan, za reko Bistrico v Godiču, pri Sidolu v Tuhinjski dolini, vsekakor največja pa so na Kopiščih v Kamniški Bistrici. Takratna komunistična totalitarna oblast ni imela usmiljenja z nobeno žrtvijo. V teh »hudih jamah« ležijo Slovenci, Hrvatje, Srbi, Črnogorci, Nemci, Avstrijci,…, vojaki, civilisti, duhovniki, otroci, ženske, starci… Lansko jesen je Republiška komisija za evidentiranje prikritih grobišč v Kamniški Bistrici s sondiranjem preverila resničnost obstoja teh in z odkopom prišla do kupov človeških kosti.

Kot očividec iz tega tragičnega obdobja v maju leta 1945, sem leta 2002 v Kamniški Občan zapisal: Spominjam se dolge kolone pešcev in konjskih vpreg, ki se je kmalu po končani vojni vila skozi glavne kamniške ulice od Šutne proti Grabnu, v kateri so bili samo starci, ženske in veliko otrok vseh starosti. Na čelu kolone je hodil in glasno molil pravoslavni pop v značilnem oblačilu in z dolgo brado, kolono pa so obkrožali partizani s puškami v rokah. Meščani smo stali pred hišami in nemo opazovali žalostni sprevod. Verjetno bi ta dogodek kot šestletni otrok pozabil, če ne bi moj oče izrekel nepozabni stavek: zapomnite se, otroci, vse te revčke bodo pobili. Kasneje, kadar sem šel z očetom v Kamniško Bistrico, mi je vedno pokazal travnate gomile na Kopiščih, se prekrižal in rekel, tukaj ležijo tisti revčki.

Kmalu po tem dogodku so morali številni kmetje prevzeti v rejo vsaj enega konja. Tudi nam so dodelili enega. Bil je šarec manjše rasti in zelo prijazen, hitro se nam je prikupil, zato smo bili otroci zelo žalostni, ko so ga po kakem mesecu odpeljali ( menda v Italijo za meso). Marsikatera kočija ali zapravljivček iz tiste žalostne kolone pa se še danes pojavi v sprevodu ob Dnevu narodnih noš.

Kamničani vemo kar za nekaj občanov, ki so sodelovali pri povojnih pobojih, nekaj od njih je še vedno živih. Trdnih dokazov o njihovem sodelovanju, ki je bil velikokrat tudi prisiljen, pa ni, zato o kaki ovadbi ne moremo razmišljati. Nesporno je le to, da so ukazi o likvidaciji prišli od tedanjega vrha slovenske in jugoslovanske oblasti.

Za te storjene grozovite zločine proti človeštvu in lastnemu narodu je potrebno ugotoviti glavne krivce, individualne in skupinske, žrtvam pa omogočiti, da se jih človeško pokoplje.

Sam imam po tolikih letih še vednoživo pred očmi omenjeno kolono žrtev (predvsem otroke), zato čutim moralno dolžnost, da o njej ne molčim.

V letu 2002 sem objavljeni članek takole zaključil:

Zločin je zločin, ne glede kdo ga je storil. V Haagu sodijo tako napadalce kot napadene. Taki zločini tudi ne zastarajo. Ni važno ali so se storili včeraj, pred nekaj leti, ali nekaj desetletji. Dobra dela jih ne operejo. Tudi glede Tita se bomo morali odločiti, ali ga bomo častili kot ikono, ali pa bomo (radi ali neradi) priznali, da je bil velik grešnik.

Tekst: Tone Stele

Fotografija in grafična oprema: urednik