Tone Lesnik: Na straži – v podporo zakonski zvezi moža in žene – s knjigo v roki

Kakih 80 ljudi je v soboto 12. decembra od 11.00 do 12.00, ko so se oglasili opoldanski zvonovi, v vrstah stalo pred ljubljansko Filharmonijo, vsak zatopljen v branje svoje knjige. Straža, proti spremembi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je v Sloveniji nova oblika protesta, ki je v tujini (Italija, Španija, Francija) že znana.

Stražiti s knjigo v roki je tudi protest proti nasilju, saj je običajen pojem straže povezan z orožjem, s fizičnim napadom in obrambo, tu pa je pravilo, da se stražarji ne odzovejo na nobeno provokacijo, ne besedno, ne kakšno drugačno. Tudi pri taki straži, le s knjigo v roki, je potreben pogum.

S knjigo – simbolom upora proti nekulturi in nasilju –v roki

Sporočilo protesta je bilo podpora družini, temelječi na možu in ženi, na naravnih zakonih, ter otrocih in njihovi pravici, da imajo očeta in mater. V naravne pojave sicer spada tudi istospolnost, ki zasluži spoštovanje, a ne širjenja in težnje k prevladi, kar bi se lahko začelo z uveljavitvijo novega zakona.

Knjiga je simbol učenja, kulture, svobode. Tudi ta simbol je bil v zgodovini mnogokrat zatiran. Zato je v rokah stražarjev tudi simbol upora proti nekulturi in nasilju. Morda bi podporniki novega zakona rekli, da bi tudi oni lahko na enak način protestirali proti »nasilju« svojih nasprotnikov. Toda, ali bi pomislili, kako je bil novi zakon, ki določa zakonsko zvezo in družino, torej občutljivo in za družbeno skupnost nadvse pomembno zadevo, sploh sprejet?

Nasilno, po hitrem postopku, sprejet zakon

V Državnem zboru, hramu naše demokracije, so zakon sprejeli po hitrem postopku, kar je v primeru zakona za to področje v bistvu nasilje. So ti poslanci vsaj predlagali kakšen zakon po hitrem postopku, ki bi zavaroval davkoplačevalce pred grozljivim prilaščanjem njihovega denarja v bankah, v katerih smo morali velikanske izgube pokriti ravno davkoplačevalci? Nič takega. Za družino in družinska razmerja pa je bil potreben hitri postopek. Kako odgovorni so poslanci, ki so ta zakon predlagali in tisti, ki so zanj glasovali? Če so bili iskreno prepričani, da so spremembe res potrebne, bi bilo najmanj, kar bi morali storiti, omogočiti dovolj časa in spodbuditi široko odprto razpravo, neobremenjeno z ideologijo, v iskanju resnice, brez navijaških strasti. Naši predstavniki v parlamentu so to možnost zapravili, še huje, prepričan sem, da se je sploh ne zavedajo. S tem kažejo grozljivo nezrelost. Strah me je takih poslancev.

Ko smo pred problemi, kakršni se kažejo v zvezi z družinami in istospolnimi, je dobro, da se zavedamo, da je možno priti do rešitev, da so še drugačne možnosti, če je le iskrena želja. Treba pa jih je iskati, vztrajno, v sodelovanju, v miru in brez sovraštva, nasilja, predsodkov. V tem iskanju seveda ne moremo mimo dejstev, zaradi katerih ne smemo spreminjati opredelitve družine kot moža in žene v skupnost oseb z dvema številkama. Ne smemo mimo dejstva, da otroci niso pravica odraslih, da pa imajo otroci pravico do očeta in matere. Ne smemo prezreti pomena naravnih dejstev za razvoj življenja, saj bi s tem omogočili zlorabe in družbeno skupnost peljali do absurda.

O dialogu veliko govorimo

Trenutno naša družba gotovo ni sposobna strpne razprave za iskanje rešitev problemov. O dialogu veliko govorimo, nismo pa ga sposobni. Tudi knjige nas lahko veliko naučijo, če jih beremo in o njih razmišljamo, se o njih pogovarjamo. Tudi razmišljati se moramo učiti. Toliko je pred nami izzivov, zato stražarji s knjigo v roki najbrž s prvim javnim branjem še niso končali svojega poslanstva. Saj tudi problemov po koncu referenduma še ne bo konec.

Vir: casnik.si