Na kamniških Žalah že 25. let raste lipa sprave in stoji Spomenik žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja

Objavljeno: .

31. oktobra 1990 se odprlo nebo, začelo je močno deževati in lilo je še nekaj dni. Reševalci so razmišljali, da minirajo Titanov jez, saj je narasla Bistrica grozila preplaviti južni del Kamnika, poplavljena je bila cesta proti Stranjam, prožili so se močni plazovi, poškodovana je bila cesta v Kamniško Bistrico, ko se je deževje uneslo ni bilo moč prepoznati doline Bistričice, v Lasenem v Tuhinjski dolini je neurje odprlo prikrito grobišče povojnih pobojev, pomoč v Luče in naprej v Logarsko dolino je lahko prispela le s kamniške strani preko Podvolovljeka. Bil je pravi sodni dan. 

Tega dne so po poročanju Romane Grčar1, danes že pokojne novinarke Kamniškega občana, »/…/ na kamniških Žalah posadili spominsko lipo in odkrili spomenik žrtvam, padlim v vojni in tik po njej«.

 Danes bi rekli, da so v Kamniku že pred četrt stoletja postavili in slovesno odkrili spomenik žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja. In rekli bi lahko tudi, da so se takratni kamniški politični voditelji zavedali pomena sprave ali vsaj nujne narodne pomiritve v času, ko se je Slovenija z odločnimi koraki pomikala po poti k samostojni državi.

Na svečanosti so člani študentskega pevskega zbora Cantemus pod vodstvom pevovodje Janeza Klobčarja, kljub obilnemu nalivu, skrbno izpeljali program in zapeli nekaj pesmi, ki so prisotne, tako je zapisala Grčarjeva »/…/popeljale v tiste davne čase, ki za marsikoga še niso pozabljeni: Rož, Podjuna, Zila, Kocbekovo Odprta so vsa vrata, Voduškovo Bleščečo tihoto, Rožmarin, Kajetana Kovica Deželo nerojenih, Grafenauerjevega Gosta in Lipo«, na koncu slovesnosti pa so zapeli tudi Zdravljico, ki je takrat budila nacionalna čustva in željo po samostojnosti, in tako izrazili prepričanje, »/…/ da ima že sedanja generacija priložnost zgraditi takšno domovino, da bomo pod krošnjo tega drevesa lahko živeli skupaj ljudje vseh mogočih političnih barv, ver in prepričanj«.

Podpredsednik skupščine Občine Kamnik Igor Podbrežnik in predsednik zbora krajevnih skupnosti Pavle Ocepek, ki je simbolično prilil vodo novoposajeni lipi, sta odkrila spomenik in položila venec v spomin vsem žrtvam, ki jim je obeležje namenjeno. Predsednik Skupščine Občine Kamnik Maksimiljan Lavrinc je v slovesnem nagovoru izrekel naslednje misli:

»Ve se, da so tudi pri nas grobovi, ki to še včeraj niso smeli biti. Ker imajo po občem civilizacijskem pravilu vsi mrtvi pravico do spomina, je treba ta del naše zgodovine ponovno proučiti in presoditi /.../ Nobena ponovna presoja pa ne bo mogla izpodbiti ugotovitve, da sta čas vojne in revolucije obdobji, ko človeško življenje ne velja veliko, da je to čas, ko veselje enega pomeni žalost drugega /.../ Popolnoma se zavedamo, da je to šele začetek nečesa, kar mora zoreti, dozori pa lahko le v vsakem posamezniku posebej. Želimo si, da bi bil spomenik, ki ga danes odkrivamo, mejni kamen med časi, ko so bile te žalostne in hude reči še mogoče, in med časi, ko ne bodo več, ker bo človek le spoznal norost takšnega početja.«

Neurje, ki se je razbesnelo v času slovesnosti, je besnelo tudi naslednji dan. Je bilo to morebiti skrivnostno sporočilo, da čas za spravo še ni prišel. Naslednje jutro smo se namesto na grobove namenili eni k rekam, potokom, hudournikom in nemočno strmeli v posledice razdiralne moči vodne ujme, drugi reševat, kar se je v poplavljenih kleteh in stanovanjih ob reki Kamniški Bistrici rešiti sploh dalo, tretji so s krampi in lopatami odkopavali ogromne nanose zemlje s cest, ki so jih zasuli plazovi, spet drugi so odstranjevali zagozdeno vejevje in hlodovino izpod mostov, …

Huda ura je minila, trajalo je več let, da so bile zaceljene vse rane, ki so jih povzročili podivjani hudourniki, potoki in reka Kamniška Bistrica.

Po dežju je prišlo tudi pismo Tilke Jesenik2, sestre pesnika Franceta Balantiča, katerega verzi so izpisani pod verzi Kajuha. Jesenikova je izrazila prepričanje, da »kamniška lipa sprave ne pomeni iskrenosti in kot taka ne vodi k spravi«, in spraševala odgovorne, zakaj »/…/ se je v spomenik vklesalo Balantičeve verze, ki tja ne sodijo. Vem, da v Balantičevi poeziji mogoče najti verze, ki bi bili primernejši za spomenik sprave. Pesnik je bil z vsem srcem Kamničan, zato bi morali nameniti Kamniku njegovo lepšo in svetlejšo misel.«

Tilka Jesenik je napovedala žalostno usodo lipe in spomenika. Lipa sprave se je dobro ukoreninila in osamljena pognala proti nebu. Vprašanje, kje raste kamniška lipa sprave, je za večino Kamničanov nerešljivo. Vendar lipa lepo raste, počasi postaja mogočno drevo, nič ne kaže, da ne bi bila kos viharjem.

Spominsko znamenje žrtvam druge svetovne vojne in revolucionarnega nasilja tudi stoji. Zdi se, da se nasledniki takratne občinske oblasti, tudi aktualna lokalna oblast, sramujejo in počutijo nelagodno ob omembi njegovega pravega imena, še posebej jih moti 'revolucionarno nasilje', tudi v popisu spomenikov ga ne najdemo pod pravim imenom (strokovnjaki spomeniškega varstva iz Kranja so ga vpisali za Balantičev spomenik), zato se na praznik Vseh svetnikov venci polagajo pri spomeniku brez imena, pogosto pa zapišejo, da so venec položili 'pri piramidi'.

Do kdaj še? Upajmo, da bo letos drugače ali vsaj zadnjič. 

 

Tekst: Igor Podbrežnik Foto: Primož Zupan

1Objavljeno v Kamniškem občanu št. 15 (30), ki je izšel 12. novembra 1990.

2Objavljeno v Kamniškem občanu št. 16 (30), ki je izšel 26. novembra 1990.

 

 

Tagi/značke: Demos revolucionarno nasilje Tilka Jesenik narodna sprava Maksimiljan Lavrinc Pavle Ocepek Kamniški občan žrtve vojne