Danijel Bezek: To noč sem jo videl – 2. del
Mediji so poročali, da so v gozdu nad Mančami 17. 3. 2015 odkopali skeleta, ki naj bi pripadala Radu in Kseniji Hribar, zadnjima graščakoma gradu Strmol.
O tem je treba govoriti. Povedati je treba vso resnico. Resnica ne more škoditi. Ob tem naj bi mladi pokazali nekaj sočutja, da to, kar se je zgodilo Radu in Kseniji ni prav in da se to ne sme ponoviti. To je civilizacijski minimum.
Če kdo misli, da to za nas ne velja, potem se v naših očeh motijo vsi tisti po svetu, ki postavljajo muzeje holokavsta in tja vodijo mlade. Gre za sočutje. In nič več.
Tragično usodo zakoncev je na umetniški način ovekovečil pisatelj Drago Jančar v romanu To noč sem jo videl in zanj dobil v Franciji prestižno literarno nagrado.
Za pietetno dejanje odkopa in pokopa se je več let trudil nečak umorjenega Rada – Peter Hribar. Oče mu je šele v zrelih letih zaupal usodo nesrečnega strica in tete.
Kaj je gospoda Petra gnalo, da je iskal grob in dosegel na sodišču razveljavitev lažnih obtožb, za katere sta morala Rado in Ksenija dati življenje?
Zagotovo to niso bile materialne koristi. Tako je čutil in zdelo se mu je prav, da to stori za nesrečna sorodnika. Tudi ne toži nad državo, ki ne čuti dolžnosti, da bi poravnala stroške odkopa, ampak jih prelaga na breme svojcev.
Zakonca Hribar sta pripadala dvema zelo bogatima družinama. Ksenija je bila vnukinja Josipa Gorjupa, ki je v svojem času veljal za najbogatejšega Slovenca. Hribarji so bili lastniki tovarne Šumi in Pletenine. Rado Hribar je bil industrialec in bančnik.
Zakonca sta imela razburljivo zakonsko življenje. Nekaj tega je lepo opisal pisatelj Drago Jančar. V času, ko je Ksenija zapustila moža in odšla z častnikom jugoslovanske kraljeve konjenice Glišićem živet v Valjevo, je Rado kupil in obnovil zapuščeni grad Strmol. Danes, ko je grad Strmol obnovljen, lahko do neke mere občudujemo, kaj je Radu uspelo narediti iz propadajočega gradu. Na gradu so se zbirali umetniki, politiki in gospodarstveniki.
Rado je dovolil, da se je v grad vrnila tudi Ksenija. Obnovljeno zakonsko zvezo so takrat ovekovečili tako, da so ju zvezali z verigo. V tem je bilo morda celo nekoliko simbolike, saj sta si ostala zvesta do groba.
Odkopavanja so pokazala, da je imel Drago Jančar prav, ko je navedel, da so morilci skopali premajhen grob in so truplo gospe Ksenije razčetverili.
Verjetno se sprašujete, zakaj obujati spomine, še posebej, če so neprijetni.
Ali to mlade sploh še zanima?
Danes živimo v iluziji, ki so jo ustvarili mediji in všečni oblastniki, da je nekaj vredno le popolno življenje brez bremen preteklosti.
Takih življenj ni. Takega življenja nista, kljub silnemu bogastvu, imela niti Rado in Ksenija. Bila sta iščoči bitji, vsak s svojo osebno stisko. Nekaj pa so o njima skoraj vsi vedeli. Bila sta dobra človeka. Materialno in drugače sta pomagala celo svojim morilcem. Ko so VOSOVCI Kokrške čete v začetku leta 1944 pozno ponoči potrkali na grajska vrata, jim oskrbniki ne bi odprli, če ne bi gospa Ksenija prepoznala poznane ljudi in dovolila, da so jim odprli vrata. Kakšno zaupanje v primeri s sumničenji, ki so zlikovce privedli v grad.
O tem je treba govoriti. Povedati je treba vso resnico. Resnica ne more škoditi. Ob tem naj bi mladi pokazali nekaj sočutja, da to, kar se je zgodilo Radu in Kseniji ni prav in da se to ne sme ponoviti. To je civilizacijski minimum.
Če kdo misli, da to za nas ne velja, potem se v naših očeh motijo vsi tisti po svetu, ki postavljajo muzeje holokavsta in tja vodijo mlade. Gre za sočutje. In nič več...
Tagi/značke: To noč sem jo videl Drago Jančar Grad Strmol Zakonca Hribar revolucionarno nasilje