Anton Tomažič: Konsolidacija desnih strank, saj je ustanavljanje novih strank nesmiselno zapravljanje časa

Objavljeno: .

Glavni vzroki za težave samostojne Slovenije so v nenehni politični nestabilnosti, zato v nadaljevanju predlagam, na kakšen način naj se umiri vsaj desni del političnega prostora ter tako pripravi na, tako potrebno, zmago na naslednjih volitvah. Seveda je zaželena tudi stabilizacija na levici, vendar to prepuščamo njim samim.

Kot sem že ugotovil, ponavljam, da bi bilo zelo nesmiselno, kontraproduktivno in drago (zapravljanje časa) ustanavljanje kakršnihkoli novih desnih strank in nam torej preostanejo tri naslednice slovenske pomladi: SLS, NSi in SDS.

In zakaj se sploh lotevam tako – na prvi pogled – iluzornega ter – za večino – nerealnega projekta, kot je konsolidacija slovenske desnice? Zato, ker enostavno ne vidim nobene druge možnosti za rešitev Slovenije iz globoke vsestranske krize. Sam pač mislim, da Slovenijo lahko rešijo le evropsko usmerjeni desni politiki s pomočjo Evropske ljudske stranke. Levica zna samo zapravljati in krizo podaljševati ter poglabljati.

Leta 1990 je bil Anton Tomažič na volitvah v Družbenopolitični zbor osamosvojitvene skupščine RS izvoljen na listi SDZ.

 

Kako bi se sploh lotili končnega cilja – predvolilna koalicija SDS-NSi-SLS in njena zmaga na volitvah – v času, ko SLS niti v državni zbor ni prišla in ko se SDS ter Nova Slovenija med seboj bolj napadata, kot pa ju napadajo leve stranke? Postopno in potrpežljivo, tako da vsak začne pometati pred lastnim pragom!

O(d)pustitev starih zamer

Številne osebne medsebojne zamere, žalitve, očitke (predvsem strankinih funkcionarjev)… bo treba preseči in se sprijazniti s tem, da zrela politika na tem ne more sloneti ter se iskreno samoizprašati: Ali smo bili pa mi vedno korektni? Ali je bilo treba ob napaki druge stranke tako ostro reagirati? Ali se nismo s kakšnimi svojimi ravnanji le maščevali za prejšnje napade na nas?

Da malo ilustriram in predvsem strankama, med katerima letijo najbolj ostre puščice, malo pomagam pri takšnem samoizpraševanju (verjamem, da bi mi na tem mestu lahko sami z veseljem pomagali pri naštevanju »grehov« druge strani)…

Ali se je SDS pred kakšno svojo (predvsem opozicijsko) akcijo (kot n.pr. arhivi, zbiranje kakšnih podpisov  ali interpelacija proti predsedniku DZ) pred tem posvetovala z NSi ter si pravočasno zagotovila njeno podporo (po možnosti usklajeno)? Ali je bilo potem spodobno, da je njen predsednik glasovanje (druge samostojne parlamentarne stranke!) javno označil za sramotno? Ali je bilo treba sorodni opozicijski stranki onemogočiti dva sedeža v prvi vrsti DZ? Ali je treba vsako rokovanje EU poslanca Peterleta s Kučanom problematizirati do nivoja dolomitske izdaje (kar je bilo sicer očitno prepuščeno jurišnikom na nižjem nivoju)? Ali je vredno predsednika ene resne stranke dan pred kongresom druge stranke javno napisati, da so problem te druge stranke »poganjki F21«?

Ali ne more Nova Slovenija podpreti kakšne politične akcije SDS v Državnem zboru, tudi če ni bila prej (njej) napovedana in usklajena – če je ta akcija pač dobra? Ali se ne bi spodobilo pokazati malo več razumevanja za velike krivice, ki se godijo predsedniku sorodne stranke z zlorabo pravosodja, kar čivkajo že vrabci na strehi, potrjujejo doktorji prava, pišejo v Družini in dnevno izpričuje široka civilna družba? Ali ni nespodobno, da podmladek NSi prepreči protestno izjavo na mednarodnem nivoju? Ali ne bi bilo logično za opozicijsko »krščansko« stranko, da glasuje za interpelacijo predsednika DZ, ki je množične povojne poboje utemeljil z naravnim pravom? Samo zato ne, ker jo je vložila SDS? Ali ni podlo pri blokadi imenovanja komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami v DZ predlagati tako rešitev (posamično glasovanje), ki le na drug način omogoči, da JJ ne pride v to komisijo?

Zavedam se, da je odpustitev predvsem notranji intimni duševni proces, katerega zelo motijo lastni odgovori (bolje: »izgovori«), vendar pa tudi to ne bi smela biti nepremostljiva ovira za funkcionarje in člane strank, ki imajo v svojem nazivu ali forumu nekaj – krščanskega!

Trenutni spor med SDS in NSi je podoben pogostemu prepiru med zakoncema: (če ju vprašamo ločeno) vsak ima svoj prav, začel je vedno drugi, ki tudi po nepotrebnem zaostruje… jaz le odgovarjam na njegove napade… naj se najprej opraviči, potem se bom pa še jaz… itd. itd.

Za pomoč pri realizaciji te prve, najtežje in najpomembnejše točke, bi bilo koristno eno predavanje za vodstva (vseh treh) strank – psihologa dr. Huberta Požarnika: o mentalnih procesih pri odpravljanju spornih razmerij! Podobno – zelo koristno vlogo – je imel že v času slovenske pomladi, ko je uspešno gladil napetosti med strankami koalicije Demos. Zato bi njegove izkušnje bile zelo koristne tudi sedaj.

Dogovor o nenapadanju

 

Če se gornji prvi korak lahko zgodi le neformalno, pa drugi zahteva že formulacijo in pisno zavezo: Da se stranke NSi-SLS-SDS ne bodo medsebojno napadale! Predvsem ne preko svojih funkcionarjev! Tudi v primerih, ko se ne bodo strinjale s stališči, izjavami in glasovanji drugih strank, jim tega ne bodo niti javno očitale, niti s tem v zvezi dajale izjav, ki bi bile lahko za drugo stran neprijetne ali celo žaljive. Bodo pač ugotavljale, da imajo različna stališča! Pika.

Dogovor o medsebojnem podpiranju

Glede na to, da so stranke SDS-NSi-SLS članice iste mednarodne skupine Evropskih ljudskih strank, imajo torej očitno veliko skupnega, dediščino slovenske pomladi, sorodne vrednote, podobne okvirne programe, skupne mednarodne dogodke in aktivnosti – zato bi bilo logično, da so si med seboj simpatične ter prijateljske!

Če bo torej katera od njih v okviru svojega delovanja v parlamentu ali v okviru lokalne samouprave vložila kakšne takšne pobude, predloge, akcije… ki ne bodo ravno »motile« drugih dveh strank, jih bosta ti dve solidarnostno podprli in s tem pokazali dobro voljo za nadaljnje sodelovanje.

Ob raznih volitvah na vseh nivojih, kjer ne bodo sklenjeni še posebni dogovori, se bodo vse tri stranke podpirale v skupno dobro (slovenske desnice) tako, da bodo izvajale ne samo pozitivno kampanjo za sebe, ampak tudi za drugi dve v smislu: »Volite za SDS, če ne, pa vsaj za SLS ali NSi!« Seveda pa nobene negativne kampanje za drugi dve stranki!

Skupno telo

Ker bo v praksi nedvomno prihajalo tudi do problemov v zvezi z izvajanjem gornjih dveh dogovorov, bi bilo potrebno, da bi udeleženke imenovale neko skupno telo, ki bi bedelo nad izvajanjem ter po potrebi tudi igralo nekakšno posredovalno, arbitražno vlogo. To bi bil lahko nekakšen »skupni etični odbor«… »skupna koordinacijska komisija«… konec koncev morda lahko celo nekakšen »skupni svet modrecev«? Za slednjega bi bilo morda še najbolje, da bi ga sestavljali kakšni ugledni starejši politiki iz časa Demosa… da bi v današnji čas prenašali tudi nekaj takratne politične atmosfere povezovanja in sodelovanja v skupno dobro celotne Slovenije.

Jasno je, da si nobeno vodstvo politične stranke ne bi dovolilo kakšnega takšnega »nadorgana«, ki bi imel kakršnekoli samostojne pristojnosti in to niti ni potrebno. Predvsem bi moralo biti seveda tudi dogovorjeno, da takšno skupno telo sploh ne bi dajalo nobenih samostojnih javnih izjav: bilo bi samo in striktno za pomoč vodstvom vseh treh strank pri njihovem medsebojnem sodelovanju.

V poslovniku skupnega organa bi moral biti predvsem urejen notranji postopek za odpravljanje spornih situacij. Če bi n.pr. vodstvo ene stranke menilo, da je v drugi stranki prišlo do kršitve Dogovora o nenapadanju, bi to javilo Skupnemu organu, ki bi se do tega opredelil in diskretno, brez obveščanja javnosti – obvestil obe strani, ali naj bi pri tem res šlo za kršitev, ali ne.

Glede na takšno vlogo Skupnega organa je seveda jasno, da bi morali biti v njem resnično ugledni, izkušeni  ter zaupanja vredni ljudje. Verjetno bi zadostovali že kar trije: po eden iz vsake stranke.

Verjamem, da bi v primeru dobrega sodelovanja pri varovanju Dogovora o nenapadanju in Dogovora o medsebojnem podpiranju – člani tega skupnega telesa bili tudi že kar zametek nekakšnega iniciativnega odbora za nadaljevanje ter poglobitev sodelovanja v smeri sklenitve predvolilne koalicije SDS-NSi-SLS!

Na koncu pa se ne morem upreti skušnjavi, da ne bi vsaj primeroma ilustriral, kakšne vrste »skupnega organa« si predstavljam, da bi bil dovolj avtoritativen in učinkovit. Samo hipotetično bi bila to lahko naslednja sestava:

Za SDS – dr. Milan Zver, za SLS – dr. Andrej Umek in za NSi – Anton Tomažič, pisec teh vrstic.

Tagi/značke: Demos AntonTomažič MilanZver Andrej Umek