Danijel Bezek: Drago Jančar prejel v Parizu prestižno nagrado

Pisatelj Drago Jančar (r. 1948) nas vedno znova preseneča in razveseljuje. Za roman To noč sem jo videl (Modrijan 2010) je v Parizu dobil nagrado Prix du Meilleur livre etranger, ki jo združenje francoskih kritikov in založnikov podeljuje tujim pisateljem. S tem se je Drago Jančar postavil ob bok mnogim znanim dobitnikom, kot sta Gabriel Garcia Marquez ali pa Orhan Pamuk.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Roman To noč sem jo videl je zagotovo najboljše slovensko literarno delo zasnovano na zapletenih dogodkih druge svetovne vojne pri nas.

V romanu je Drago Jančar pod izmišljenimi imeni in kraji opisal nekaj let življenja Ksenije Hribar. Tudi tragični dogodek, ki se je februarja 1944. zgodil na gradu Strmol in v katerem sta življenje izgubila zakonca Ksenija in Rado Hribar.

Drago Jančar je molčal o viru informacij. Ob izidu romana se je gospa Vilma Mlakar sama razkrila. Sedem let je bila gospodinja na gradu Strmol in priča tragičnemu dogodku. 1946. je zapustila grad, se poročila in odšla na moževo kmetijo v Češnjice nad Bohinjem. Pisatelj jo je v romanu ovekovečil kot četrto pripovedovalko – gospodinjo Joži.

V romanu je pet zgodb. Vsako pripoveduje drugi pripovedovalec. In vsak gospodarico gradu Veroniko Zarnik predstavi po svoje. Tako pisatelj daje možnost, da si bralec sam iz petih koščkov sestavi svojo celoto.

Prvi se spominja Veronike oficir kraljeve jugoslovanske konjenice, ki je po končani vojni pribežal s četniki v begunsko taborišče pri Palmanovi.Veronika je za rojstni dan 1937. od moža dobila angleškega konja. Višji oficir ji je kot vaditelja določil oficirja Steva. Stevu naloga ni bila všeč, ker je vedel, da  Veronika v svoji meščanski  razvajenosti uprizarja po Ljubljani dogodke, ki povzročajo javno zgražanje. Čez čas je odkril, da je Veronikino nenavadno obnašanje izraz njenega notranjega nezadovoljstva, občutka utesnjenosti in bivanjske praznine. V Stevu kot konjeniku je videla zadnjega romantika v vojski, kjer so konje izpodrivali tanki in druga motorna vozila. Intimno sta se zbližata, zato je  Stevo moral zapustiti Slovenijo. Pridružila se mu je Veronika. Iz juga Srbije sta se v času priprav na vojno vrnila v Maribor. Nekega dne je Stevo našel prazno stanovanje in sporočilo, da se Veronika vrača k možu in da ji ni žal za čas, ki ga je preživela z njim.

Stevo konča svoje spomine:»Ponoči je prišla po sedmih letih. Vedel sem, da živi v graščini, v zlati kletki. Spet se je zvezala s človekom, ki ga morda nima raje kot mene, vendar pa z njim raje živi. To noč pa je vseeno prišla k meni. To noč sem jo videl.«

Potem obuja spomine na svojo hčer dementna mati po koncu vojne. Očita si, da jo je ona zvabila nazaj k možu Leu in jo s tem pahnila v okoliščine, v katerih jo je mož slabše zaščitil, kot bi jo morda oficir Stevo.

 

 

 

 

 

 

 

Tretji obuja spomin na Veroniko upokojeni nemški zdravnik Horst. Med vojno sta se z Veroniko slučajno srečala na urgenci v Kranju, kamor je Veronika pripeljala za slepičem obolelo vaško dekle. Po tistem je večkrat obiskal zakonca Zarnik na gradu. Ob enem takih obiskov ga je Veronika zgodaj zjutraj povabila na grajski vrt. Bil je dan, ko je čutila v sebi tesnobo zaradi ujetosti v razmere, v katerih človekovo življenje ne pomeni dosti. »Prijel sem jo za roko in ji pogledal v oči. Hotel sem ji reči, da je lepo živeti. Gledal sem sonce, gledal lunin krajec…vsi živimo med nočjo in dnevom, med življenjem in smrtjo. Nisem se je dotaknil. Ona je bila nedotakljiva. Takšna bo ostala v spominu.«

Ta trenutek osebne stiske in iskanja moči v odprtem odnosu na grajskem vrtu je videl kmetič Jeranek, ki ga je iz zaporov gestapa v Kranju na prošnjo graščakov rešil zdravnik Horst.

Gospodinja Joži se spominja usodne noči leta 1944. Prišlo so neznani partizani. Menila je, da je pomota in želela o tem obvestiti terenca v vasi, da bi prišel in rešil nesporazum. Vedela je, da graščaka materialno pomagata partizanom. Toda Jeranek jo ni pustil v vas. Izustil je, da je graščakinja nemška kurba. 

Graščaka so odpeljali v gozd. Po tistem ju ni več videla.

Po vojni je tudi sama zapustila grad. Črne slutnje je zaupala na dan poroke možu. Ostalo ji je nekaj fotografij in knjiga s posvetilom: 

Ob uri mraka pridi

in le ob uri mraka,

ob uri odpuščanja,

ko v večnost dan koraka.

Kmetič Jeranek je bil tisti, ki je Veroniko naznanil partizanom. Z likvidatorji je oba graščaka odpeljal v gozd. Gospodarja so grdo zasliševali. Jeranek se je zavlekel na samo. Ko se je zbudil, je zvedel, da je zasliševalec malo premočno mahnil po graščaku, da je zaspal, z graščakinjo pa so imeli zabavo. Vsi moški so se zvrstili pri njej. Zadnji je bil cestar, ki je opravil konec in jo zakopal.

Po vojni so sodelujoči v dogodku dobili dobro plačana delovna mesta. Včasih so ob kozarcu vina kaj povedali. Sicer pa: »Bili smo mladi in nori od nenehnih bojev…Ves čas smo bili med življenjem in smrtjo, ves čas v tisti uri, ko ne veš, ali je noč ali dan. Ko na eni strani še visi lunin krajec, na drugi pa že vstaja sonce.«   

 Foto: BPV,  TA,  http://www.benjaminbezek.net/danijel.htm , http://www.editionsphebus.fr/