Predstavitev knjige Demos na Domžalskem v Mengšu

 

demos mengesKulturno društvo Franca Jelovška Mengeš, Mestni muzej Mengeš in Društvo Rudolfa Maistra Mengeš vabijo na predstavitev knjige Demos na Domžalskem, ki bo v četrtek, 24. 6. 2021 na vrtu Šuštaršičeve hiše na Trdinovem trgu 5 v Mengšu.

Knjigo, ki je izšla pri založbi Društva Demos na Kamniškem, bosta predstavila soavtorja Tomaž Štebe in Janez Škrlep.

Osebi za stike za Šuštaršičevo hišo: Peter Škrlep, 031 887 125, Janez Škrlep, 031 395 719

 

Igor Podbrežnik: Zgodbe o ljudeh, ki so soustvarjali nacionalna in globalna znamenja časa

Objavljeno: .

Igor 2

Pogosto se sprašujemo, ali je že čas, da s kritično in časovno distanco opišemo najpomembnejše dogodke naše zgodovine. Da brez kozmetičnih popravkov ali celo pretiravanja spregovorimo o času, ki je bil prelomen za nastanek naše države. Še več kot samo to: smo pripravljeni in imamo voljo, da ovrednotimo dogodke na Domžalskem in Kamniškem, ki so zaznamovali osamosvojitveni čas. Na Kamniškem nam je to uspelo pred desetimi leti. Slovesne predstavitve zbornika Demos na Kamniškem se je udeležil tudi Anton Tomažič, ki je bil v prelomnih časih eden od motorjev osamosvojitvenega gibanja na Domžalskem. Naj spomnim, Kamničani in Domžalčani smo takrat odlično sodelovali.

Pred desetimi leti nam je v Kamniku uspelo zbrati skoraj vse aktiviste kamniškega Demosa in zapisati njihove spomine; Tomažič je imel mnogo težjo nalogo. Ko se je pred štirimi leti lotil pisanja spominov, ki so zapisani izšli v monografiji V objemu slovenske pomladi, me je presenetilo bogastvo arhivskega gradiva, ki ga je zbral za obdobje 1988–1992. Med zbranimi zapisniki, dopisi in časopisnimi članki, fotografijami, plakati in drobnimi zloženkami se je našlo tudi veliko zapisanega o ljudeh in dogodkih na Domžalskem. Ni bilo treba veliko spodbudnih besed, da se je Tomažič odločil, da tudi Domžale ne smejo ostati brez spominov na osamosvajanje. Pred njim pa je bila veliko težja naloga, saj so mnogi tvorci osamosvojitvenih korakov že pokojni, mnogim pa starostne težave onemogočajo polno sodelovanje. Hvala Bogu, sedaj je trnova pot prehojena in zbornik spominov je na poti k bralcem!

Ko smo lanskega decembra v medvoški knjižnici gostili razstavo ob tridesetletnici slovesnih srečevanj na Sv. Jakobu, ki so sedaj postala tradicionalna, organizatorji pa so na plebiscitna srečevanja zelo ponosni, saj so izjemno množična in nikoli ne minejo brez udeležbe najbolj izpostavljenih, danes še aktivnih osamosvojiteljev, smo pripravili tudi razstavo knjižničnega gradiva, ki vsebinsko posega v obdobje osamosvojitve in demokratizacije. Nekaj deset knjig se je v tridesetih letih sicer že nabralo v naši zbirki, žal pa ne opažamo, da bi se kdo pisanja lotil načrtno, da bi morda celo obstajala strokovna organizacija, podprta z ustreznimi viri za neprekinjeno delovanje, ki bi poskrbela, da se ta del novejše zgodovine celovito razišče. Deloma se to dogaja zaradi zavestnega ignoriranja tistih, ki bi po službeni dolžnosti morali to početi, pa ne; po drugi strani pa tudi tistih, ki imajo pozitivnejši odnos do tega časa, pa mu ne posvečajo ustrezne pozornosti. Zgodovinska distanca pa je vse večja in večja. Ni dobro, da se niti politične stranke, ki so nastale na humusu osamosvojitvenega naboja, ne zanimajo dovolj za lastno politično zgodovino.

Demos na Domžalskem govori tudi o času, ko še ni bilo sledov o demokratizaciji slovenske družbe, kaj šele da bi se javno pogovarjali o osamosvojitvi Slovenije. Seveda se danes sprašujemo, ali je bil proces demokratizacije naključen ali pa posledica takratnih družbenih razmer. Najbrž so bile takratne razmere res take, da je popuščal strah pred državno represijo, treba pa je bilo imeti neskončno državljanskega poguma in znanja, da je sploh prišlo do odkritega, predvsem pa do uspešnega spopada z oblastjo.

Za demokratizacijo in osamosvojitev je bila potrebna široka fronta za to idejo zagretih ljudi. Čeprav se danes, trideset let kasneje, sliši nekoliko nenavadno, so na nas, ki smo gibanje vodili, idejno vplivali pisci iz takratnega kroga revije Mladina in Nove revije. Pisci so o teh vprašanjih razmišljali teoretsko, mi pa so to njihovo pisanje razumeli zelo zares in se civilno organizirali. Takšnih posameznikov in manjših skupin somišljenikov je bilo v tistem času v Sloveniji veliko, saj je socialna kriza povzročila vrsto nenadzorovanih stavk in protestov. Pri vseh teh dogodkih je bilo potrebno samoorganiziranje udeležencev, v kar jih je pahnila nujnost takratnega trenutka. Takratne družbenopolitične organizacije morda niso bile sposobne ali niso hotele razumeti pomembnosti teh dogodkov in vsrkati pozitivnih signalov za družbene spremembe, zato je bila nujna organiziranost mimo dovoljenih političnih struktur. Potem se je govorilo in pisalo le o neprimernosti takega organiziranja, nič pa o vzrokih, ki so privedli do nastanka organiziranega odpora proti družbenim razmeram in socialnemu položaju. Vsa ta jedra civilnega organiziranja so se na začetku leta 1989 zbirala na ustanovnih zborih prvih političnih strank, kar je novim strankam dalo potrebno množičnost, da niso ostale znotraj ozkega kroga idejnih pobudnikov in ustanoviteljev. Za ustanovitev podružnic novih strank v vseh takratnih občinah je bilo potrebnih več tisoč ljudi. Trditve, ki se danes širijo z javnim mnenjem, da se je režim mehčal, da se je Zveza komunistov razpustila in da so šli njeni ljudje povsod, tudi v novonastale stranke, ne držijo v celoti, v Kamniku in Domžalah pa sploh ne, saj smo se preveč poznali. Pobudniki nove politike smo bili s programom samostojne Slovenije preveč radikalni, hkrati pa organizacijsko še prešibki, da bi se stari partijski kadri sploh lahko ali želeli priključiti. Nove stranke so se na lokalni ravni kadrovsko krepile predvsem z ljudmi, ki so bili v preteklosti iz različnih razlogov oportuni, mnogi celo prisiljeni v politično pasivnost.

Pred tridesetimi leti je bil prelomen čas. Čas, ko je dokončno postalo jasno, da se je veliki komunistični projekt iztekel, in čas, ko se je začela spreminjati geopolitična ureditev povojne Evrope. Spet je bilo možno, da smo ljudje, ki nas je povojna ureditev povezala z žalostno usodo Vzhodne Evrope in ruskim modelom družbenega reda, izražali zahteve po politični svobodi in samostojni Sloveniji. Bil je čas, ko je bila želja po svobodi močnejša od zamolklega hrumenja tankov. Vzhodna Evropa je vrela in temu vrenju se je priključila tudi Slovenija. Zvenelo bi samovšečno, če bi rekel, da sem bil poklican v to gibanje; bilo pa bi tudi neresno, če zapišem, da sem se v tem gibanju znašel po naključju. Zato je bolj realno, da zapišem, da so nas navdušili slovenski razumniki, ki so v nas vzbudili upanje in pogum za spremembe. Ves čas pa sem bil prepričan, da njihove ideje lahko uresničimo samo ljudje, ki imamo pogum in moč, da se izpostavimo.

Danes sem ponosen, da sem bil del tega veličastnega gibanja, ki nam je prineslo družbene in politične spremembe. Uspelo nam je spremeniti družbeni red, živimo v samostojni državi, ki je postala del združene Evrope in je v družbi najbolj razvitih držav na svetu. Državljani smo svobodni v osebnih odločitvah in imamo svobodno gospodarsko izbiro, ni več vsemogočne Partije, ki bi odločala namesto nas. Volitve so praznik demokracije. Svobodno lahko izbiramo politično vodstvo države in lokalnih skupnosti, ki v našem imenu odločajo o našem prihodnjem razvoju.

Vsem, ki se zanimajo za družbeno stvarnost, tudi zgodovinarjem, ponujamo še eno knjigo spominov na čas in ljudi, ki so postavili temelje naši prihodnosti. Čas se odmika, še vedno pa ostajata duh pomladi in zavedanje, da smo bili del prelomnih dogodkov. Tako je nastalo sporočilo za naše potomce, pričevanje o dogodkih in ljudeh, ki so te dogodke soustvarjali. Sporočila s tega lepega konca naše domovine, ki jih prinaša Demos na Domžalskem, so v bistvu oris globalnih razmer, ki smo jih sprožili na lokalni ravni. Tako so tudi Kamnik, Domžale, Mengeš, Komenda, Trzin, Moravče in Lukovica soustvarjali nacionalna in globalna znamenja časa.

Prepričan sem, da so se avtorji v knjigi, ki vam jo prepuščamo v branje in razmislek, ognili pastem zagledanosti vase in pretirane subjektivnosti; vključili smo tudi sodelavce, ki so nam s svojim znanjem pomagali ovrednotiti prelomni čas in dejanja ljudi, ki so prevzeli ključne naloge. To smo bili dolžni narediti, saj je bil Demos široka politična skupnost, povezana z najvišjo nacionalno idejo, ki je združevala mavrico političnih prepričanj. Prikazujemo moč sodelovanja in čarobno moč vključevanja prav vseh, ki so sledili naši temeljni viziji. To nam je prineslo uspeh, ki smo ga bili deležni vsi državljanke in državljani naše nove države.

Naša lokalna vizija je bila dolgoročna; ni je bilo mogoče uresničiti v času, ko je delovala koalicija Demos. Lahko smo zadovoljni, da je bila naša vizija prihodnjega razvoja sprejeta in da so jo ponotranjili in uresničevali rodovi politikov, ki so prišli za nami. Ne smemo biti preveč kritični, če so naše ideje nadgradili po svojem razmisleku in v duhu novih potreb, saj je to pravica in dolžnost tistih, ki so danes poklicani, da skrbijo za blaginjo naše skupnosti.

In še nekaj se mi zdi danes zelo pomembno. Obuditi in ohraniti želimo spomin na čas in ljudi, ki so se zavzeli za velike nacionalne in družbene cilje ter svojo nalogo izpeljali po najboljših močeh. Obuditi želimo samozavest, ki jo danes pogosto pogrešamo: da je vedno pravi čas za spreminjanje obstoječih razmer, če postanejo ovira pri našem družbenem razvoju. Tudi zato je Demos na Domžalskem koristno branje za sedanje in bodoče rodove politikov, saj jim prenašamo sporočilo o moči združevalne energije, ki je potrebna v prelomnih trenutkih, ko se odloča o naših najbolj vitalnih narodnih in družbenih interesih. In to je tudi največ, kar še lahko dodamo vsemu, kar smo v dobri veri in z naklonjenostjo položili na oltar naše domovine. Brez pomislekov smo se odzvali njenemu klicu, ko nas je poklicala.

 

Tagi/značke: demokratizacija demokracija Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve Demos na Kamniškem Demos na Domžalskem