Marjeta Humar: Človek je postal človek, ko je začel pokopavati svoje mrtve

V Kamniku je v petek, 26. 9. 2014, ob 20. uri v dvorani Frančiškanskega samostana potekala okrogla miza z naslovom Predstavitev projekta Pravica do groba. Pripravili so jo Društvo Demos na Kamniškem, Društvo sv. Jakoba in Socialna akademija.

Prireditev je bila del programa Socialnega tedna, ki ga organizira Socialna akademija iz Ljubljane.

 Poslanico Socialnega tedna 2014 ter poslanstvo, vrednote in cilje Socialne akademije je predstavil mag. Igor Podbrežnik, ki z njimi sodeluje od spomladi letošnjega leta.

 Projekt Pravica do groba ima dva cilja: postavitev manjšega ekumenskega sakralnega objekta v spomin žrtvam povojnih pobojev na Kopiščih v Kamniški Bistrici in izdajo zbornika pričevanj o teh dogodkih. Nastopilo je več govorcev. V razpravi, v kateri so sodelovali: Franc Obolnar, Jože Tomšič, prof. Tina Romšak, Tone Stele, Primož Zupan, Vinko Rotar in drugi, so poslušalci zamisel podprli in dopolnili s svojimi spomini na povojne dogodke.

Prireditev je vodila predsednica Društva sv. Jakob dr. Marjeta Humar.	dr. Damjan Hančič se v Študijskem centru za narodno spravo ukvarja z vprašanji revolucionarnega nasilja med in po II. svetovni vojni

Izhodišče projekta je temeljna pravica vsakega človeka, da je nekje pokopan v skladu s kulturo in tradicijo okolja, kjer je živel, in vero, ki ji je pripadal.  O tem je spregovorila arheologinja in muzealka ddr. Verena Perko. Z besedo in sliko je prikazala, da ima človeštvo od najstarejših časov spoštljiv odnos do mrtvega telesa. Poudarila je, da si mora človek kot posameznik prizadevati za to, da v njem prevlada dobro, sicer se bo še naprej dogajalo to, kar se je med vojno v taboriščih, po vojni v Kamniški Bistrici in drugod.

Načrtovano je bilo, da bo pogled sodobnih verstev, zlasti katoliške vere, predstavil zgodovinar in teolog izredni profesor dr. Janez Marolt, ki pa se je zaradi bolezni opravičil.

mag. Igor Podbrežnik: ''Dejstvo, da grobišča niso evidentirana kot grobišča, pomeni, da se zanika zločin in ščiti zločince.''	ddr. Verena Perko je izpostavila in utemeljila pravico vsakega človeka, da je nekje pokopan v skladu s kulturo in tradicijo okolja, kjer je živel, in vero, ki ji je pripadal.

V drugem delu je zgodovinar dr. Damjan Hančič prikazal povojno dogajanje in grobišča na Kamniško-Komendskem, zlasti pa v Kamniški Bistrici. Na območju Upravne enote Kamnik, ki obsega občini Kamnik in Komenda, so v začetku devetdesetih letih 20. stoletja odkrili in označili 7 lokacij povojnih množičnih grobišč: tri na območju današnje občine Komenda in štiri v občini Kamnik. Grobišča so kategorizirali kot: 7 grobišč kot jame, 6 grobišč vojaško-civilnih žrtev, pri šestih lokacijah so potrebne še natančnejše preiskave. Žrtve so bile:  Črnogorci, Hrvati, Srbi, Slovenci, Nemci  idr. Skupno naj bi bilo na območju kamniške in komendske občine v maju in juniju 1945 brez sojenja in ugotavljanja individualne odgovornosti pobitih več kot 3.000 oseb. Ta podatek je dr. Hančič primerjal z dejstvom, da je bilo v času vseh štirih let vojne na Kamniško-Komendskem 1.160 žrtev, od tega 500 civilistov. Po črnogorskih virih naj bi bilo na teh moriščih konec maja 1945 pobitih okoli 2.300 oseb črnogorske narodnosti.  K temu je treba dodati še več sto hrvaških žrtev (hrvaški domobrani – pripadniki redne vojske NDH) in še nekaj desetin nemških vojakov in slovenskih domobrancev (iz Komende), ki so jih pobili v Kamniški Bistrici.

Matej Stele je poprosil vse, ki kaj vedo o tem, kaj se je dogajalo, da se obrnejo na člane Demosa na Kamniškem in Društva sv. Jakoba.

V tretjem delu je mag. Igor Podbrežnik, predsednik Društva Demos na Kamniškem, opisal do sedaj opravljeno delo za gradnjo manjšega spominskega verskega objekta na Kopiščih v Kamniški Bistrici, ki bo postavljen v spomin vsem žrtvam povojnega nasilja v občinah Kamnik in Komenda. Projekt podpirajo občina Kamnik, občina Komenda in Vlada Republike Slovenije. Temeljni problem pa je dejstvo, da grobišča, čeprav je od konca vojne in povojnih nasilnih dogodkov minilo že skoraj 70 let, niso evidentirana kot grobišča, kar bo treba čim prej opraviti.

Tina Romšak: "Samo en krompir, prosim!" Leta 1945 sem bila stara 11 let. Tiste majske dni po končani vojni leta 1945 sta bila tovorna železniška postaja in skladišče lesa, ki sta bila tam, kjer je danes Kersnikova ulica naselje na Meglarci, polni vojakov, ki so tam na prostem iskali zavetje pred vremenom in nočnim mrazom. Vse je bilo zeleno od vojakov. Hodili so po okoliških hišah in prosili za hrano. Bili so zelo lačni. En vojak je prišel v našo hišo. Po nemško je prosil za en krompir. Oče je šel v klet, midva z bratom pa sva ostala pri vojaku. Oče je prinesel celo vrečko krompirja. Vojak je takoj zagrabil en krompir in se, kar v surovega, vanj zagrizel z vso močjo. Segel je v žep in mi dal uro. Oče je ni dovolil vzeti. »Ura ni vredna vrečke krompirja,« je rekel oče. Vojak pa je vztrajal in rekel: »Te ure ne bom nikoli več rabil!« Ura je še dolga desetletja bila pri mojem bratu. Vojaki pa so odšli proti Kamniški Bistrici. Nikoli več se niso vrnili…tri dni in noči so regljale strojnice tam zgoraj v dolini…

V četrtem delu pa je zgodovinar Matej Stele opisal načrt zbiranja in  zapisovanja pričevanj o krutih povojnih dogodkih na Kamniškem in Komendskem. Cilj tega dela je ohranjanje spomina. Predstavil je probleme, ki otežujejo to delo: še živih prič je malo in so stare, nekateri ljudje se še zmeraj bojijo spregovoriti, za nekatere je to še zmeraj boleče, ohranilo se je malo dokumentov. Poprosil je vse, ki kaj vedo o tem, kaj se je dogajalo, da se obrnejo na člane Demosa na Kamniškem in Društva sv. Jakoba.

Med udeleženci okrogle mize se je razvila vsebinsko bogata razprava, ki se je nadaljevala še v neformalnem delu druženja.

Na koncu se je dr. Marjeta Humar zahvalila vsem, ki so sodelovali pri pripravi in uresničitvi prireditve, zlasti pa vsem tistim, ki boste zastavili vse svoje znanje in moči, da bi postavili pomnik žrtvam in s tem izpolnili želje svojcev, vse nas pa prepričali, da živimo v družbi, ki še priznava osnovno civilizacijsko normo: pravico vsakega človeka do groba. 

Fotografije: Matevž Skamen

Video posnetek okrogle mize (98 minut):