Balantičeva prerokba, ki jo je izpovedal v svoji poeziji, da bo umrl v plamenih, se je uresničila. Balantičevo sežgano truplo so vaščani z drugimi zoglenelimi trupli in okostji pokopali v skupnem grobu. Ta je bil v komunističnem režimu zanemarjen, tudi to je napovedal v svoji pesmi, ker ideološki fanatiki niso pustili, da bi ga svojci umrlih urejali. Balantičeve starše je novica o sinovi smrti strla.
Vem, da je najlepši kraj na svetu Kamnik in tudi gora še nisem pozabil. France Balantič
Pesnika Franceta Balantiča se njegov Kamnik ne sme več sramovati zaradi njegove smrti v ognju, čeprav na nasprotni strani, ker je njegova pesem močnejša. Slovenska beseda, ki je najčistejši vir slovenstva, je v Balantičevi pesmi tako svetla in čista, brez madeža preteklosti; v njej je samo danes in jutri. Njen zven je vedno močnejši, glasnejši, slišati ga morajo tudi Kamničani, sprejeti ga mora njegov Kamnik. Pesem, ki je živa zaradi plemenitosti slovenske besede, bo živela večno.
15. decembra 1987 je bil na protestnem zborovanju prek 4000 stavkajočih delavcev v Litostroju ustanovljen Iniciativni odbor socialno demokratske zveze (stranke) Slovenije (SDZS ). Danes je v Evropi precej razširjeno mnenje, da je ta korak storila Poljska, kar pa ne drži, saj je bil v Gdansku leta 1980 rojen sindikalni pluralizem. Sam Lech Walensa mi je zagotovil, da o političnem pluralizmu tisti čas nihče ni upal razpravljati ( želje v tej smeri pa so seveda bile). Realno gledano je DEMOS pričel nastajati s 15. decembrom 1987, z dnem, ko je pričela delovati prva opozicijska stranka, pa čeprav sprva imenovana kot Iniciativni odbor SDZS.
(Prispevek z originalnim naslovom ''20 let kasneje'' je F. Tomšič predstavil 26. 11. 2009 na mednarodni konferenci ''20 let kasneje'', ki jo je v Ljubljani organiziral Inštitut dr. Jožeta Pučnika)
Prispevek namenja pozornost tistim odlikam Balantičevega pesništva, ki doslej v strokovni literaturi še niso bile dovolj upoštevane: najprej dejstvu, da gre za primer "čiste" poezije v nasprotju z ideološkim pesništvom mnogih njegovih sodobnikov; nato spoju izpovedovalnosti in oblikovalnosti, ki sta v njegovih pesmih enakovredni in skladni; nazadnje pa klasičnosti te poezije, v kateri se druži slovenska tradicija, predvsem Prešernova, s prvinami moderne evropske poezije ne samo na formalno-estetski ravni, ampak predvsem na vsebinski – tu se dotika bistvenih problemov modernega človeka, kot so izgubljenost v odtujenem svetu, erotična zasvojenost, nevarnost zgodovinskega časa, vrednostna praznota nihilizma, iskanje rešitve v Bogu. V oblikovanju te problematike se Balantič opira tako na klasične pesniške forme kot na metaforiko in asociativnost modernega pesniškega jezika.
Fotografska zapuščina ščetarskega mojstra in tovarnarja iz Šmarce, Petra Nagliča, predstavlja pomemben izziv tudi za muzejsko stroko, saj je neprecenljiv vir za proučevanje lokalne zgodovine in življenja v kamniški okolici v prvi polovici 20. stoletja. V veliko pomoč bo njegov opus za proučevanje razvoja ščetarske obrti v obdobju med obema vojnama, za raziskovalce cerkvene zgodovine in sakralne arhitekturne dediščine.
