Polona Malovrh: Valerija Heybal iztrgana pozabi zahvaljujoč biografiji Marka Koširja in Petra Bedjaniča ter FundacijeLadko Korošec

Objavljeno: .

V prispevku Andreja Ivanuša lahko preberemo, kako je nastala kolorirana fotografija Valerije HeybalPred slabega četrt stoletja je v Ljubljani zapuščena od vseh umrla Kamničanka Valerija Heybal. Na kamniških Žalah je za njenim pogrebom šla le peščica. Slovo od ene največjih slovenskih opernih umetnic je bilo skoraj kopija pogreba velikega Mozarta, ki so ga na Dunaju pokopali kot reveža, je v Kamniškem občanu leta 1994 zapisal Niko Sadnikar. Ali je Valerija Heybal pozabljena?

Bo slovenska Maria Callas odšla v pozabo? Nikoli!

Vprašanje so si lani na simpoziju v izvedbi Fundacije Ladko Korošec iz Zagorja in v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom postavili Marko Košir, Peter Bedjanič in Primož Kuret. Spomin na Heybalovo je za kratek čas postal skoraj slovensko nacionalno vprašanje, ki pa je kmalu potihnilo. Ali si torej izjemna kamniška sopranistka, ki je 45 let navduševala operno občinstvo, primadona ljubljanske in beograjske Opere, vdova po režiserju in dramskem igralcu Cirilu Debevcu, slovenska Maria Callas, ki je zaslovela s posnetki oper Sneguročka, Pikova dama, Evgenij Onjegin in Knez Igor za producentsko hišo London Records in za ameriško diskografsko hišo DECCA, res ne zasluži dostojnejšega domačega spomina? Dvoma ni več: z biografijo ob 100. obletnici rojstva velike umetnice — rojena je bila 16. januarja 1918 —, bo »krivica« popravljena. Izid biografije pri založbi Pro Andy, delo Marka Koširja in Petra Bedjanča, je omogočila Fundacija Ladko Korošec, ki je leta 2015 podprla tudi izdajo monografije o dobrem prijatelju Heybalove – zagorskem »slavčku« Ladku Korošcu. Z njim sta prvič zapela 1945. v Knezu Igor-ju. Fundacija oziroma njen predsednik Janez Lipec sta se projektu, kako Heybalovo iztrgati pozabi, pridružila, ko je že vse kazalo, da zaradi pomanjkanja denarja iz njega ne bo nič, nato pa zadevo obrnila na glavo. Valerija Heybal torej, zagotavlja Marko Košir, ne bo pozabljena.

Bleščeča kariera Valerije Heybal

Dramatični sopran, so o Heybalovi v 50. letih prejšnjega stoletja pisali avstrijski glasbeni kritiki, belgijski pa dodali še oceno o brezhibni intonaciji. Bleščeča kakovost, so se navduševali Izraelci ... Heybalova je bila v 50. letih in v prvi polovici 60. let prejšnjega stoletja vodilni sopran na tleh nekdanje Jugoslavije, se strinja avtor biografije Marko Košir. Zadosten dokaz za to, kakšna umetnica je bila, je po njegovem že ocena posnetka Evgenija Onjegina za diskografsko hišo DECCA: »Posnetek je nastal leta 1955, šestdeset let pozneje so ga ponovno ocenili. Dobil je šest ocen odlično, od tega petkrat odlično plus. Zelo malo je posnetkov oper, ki bi bili tako ocenjeni, tudi takšnih, ki so bili posneti dosti pozneje v neprimerno boljših tehnično snemalnih razmerah, kot so bile leta 1955.«

Življenjske preizkušnje Valerije Heybal

Če so bile Heybalovi pevske zvezde naklonjene, pa jo je bolj preizkušalo življenje. Rodila se je očetu, po rodu Čehu, ki je veljal za imenitnega organista, in Kamničanki Matičičevi. Med peterico otrok je najbolj zaslovela prav Valerija. Petja se je najprej učila pri očetu, nato pri profesorju Župevcu. Do prvih korakov na ljubljanski operni oder ji je pomagal operni pevec Julij Betetto. Po Koširjevih podatkih je še zelo mlada, komaj pri dvajsetih, debitirala kot Djula v Eru z onega sveta in takoj za tem, avgusta 1938, podpisala angažma z ljubljansko Opero. Že v prvi sezoni je nastopila v trinajstih različnih vlogah. V Ljubljani je pela do leta 1947, ko je odšla v Beograd, kjer je ostala do upokojitve leta 1971. Ker med vojno ni prekinila kulturnega molka, jo je sodišče Slovenske narodne časti leta 1945 obsodilo na pol leta prisilnega dela v kazenskem taborišču v Kočevju. Po petih tednih so jo pomilostili in izpustili; pokazalo se je, da jo je v času zapovedanega kulturnega molka vezala pogodba prve solistke. Njeno ljubljansko kariero je dokončno zapečatilo sodelovanje na koncertu v frančiškanski cerkvi. Zato pa so jo s toliko večjim navdušenjem sprejeli v Operi srbskega narodnega gledališča. V Beogradu je spoznala prvega mola - odvetnika in kmalu odovela. Po upokojitvi se je vrnita. v Ljubljano, se znova poročila s Cirilom Debevcem, a tudi z njim ji je bil usojen le kratek zakon. Debevec je umrl leta 1973. Omračenega uma, od vseh zapuščeno in pozabljeno so pevko po 15-letni bitki z boleznijo k možu položili 22. februarja 1994.

Gradivo od vseh vetrov

Posebna zgodba je pripoved o zbiranju gradiva o Heybalovi, pravi Marko Košir: »Najprej je kazalo, da je večina gradiva izgubljenega. Pozneje se je pokazalo, da je precej podatkov shranjenih v arhivih Slovenskega gledališkega inštituta in v Nukovi glasbeni zbirki, s pripovedmi so pomagali še živi sodobniki, kot so Ondina Otta Klasinc, Vilma Bukovec in Samo Hubad ter Radmila Rakočevič in Breda Kalef iz Beograda.« Piko na i v nastajanju Koširjeve knjige je postavil Viktor Čeligoj, ki je zanjo izvedel po naključju, ko je poslušal radijsko oddajo o družini Brajnik: »Na Slovenski knjižni sejem 2016 je v Cankarjev dom prinesel nekaj. kilogramov slik in različnih dokumentov o Valeriji Heybal. Gradivo je našel, ko je kupil njeno nekdanje stanovanje na Barjanski cesti v Ljubljani.«

Metuljček Mitje Šarabona

V Nukovi glasbeni zbirki je bila v mapi Heybalove pesniška zbirka Metuljček, ki ji jo je marcu 1944 podaril Mitja Šarabon in za katero se ni vedelo več kot sedemdeset let, pripoveduje. Košir: »V knjigi je pesniška zbirka omenjena, na kratko je predstavljen tudi njen avtor. Šarabon je v zbirko med drugim uvrstil Elegijo za Francetom Balantičem, ki bo tokrat sploh prvič objavljena. Balantič, prav tako Kamničan, je bil vrstnik in znanec Heybalove, objava Šarabonove Elegije pa daje knjigi poseben pečat. Biografija bo izšla v prihodnjih dneh, javnosti pa jo bodo prvič predstavili v začetku septembra v primadonini domači operni hiši«.

Prispevek Polone Malovrh z naslovom Bo slovenska Maria Callas odšla v pozabo? Nikoli! Je bil prvič objavljen 18. 8. 207 v Delu.

Tagi/značke: Valerija Heybal Niko Sadnikar Marko Košir, PeterBedjanič Andrej Ivanuša Fundacija Ladko Korošec Mitja Šarabon Balantič France Janez Lipec