Akademik dr. Janko Kos: France Balantič med modernostjo in tradicijo
Prispevek namenja pozornost tistim odlikam Balantičevega pesništva, ki doslej v strokovni literaturi še niso bile dovolj upoštevane: najprej dejstvu, da gre za primer "čiste" poezije v nasprotju z ideološkim pesništvom mnogih njegovih sodobnikov; nato spoju izpovedovalnosti in oblikovalnosti, ki sta v njegovih pesmih enakovredni in skladni; nazadnje pa klasičnosti te poezije, v kateri se druži slovenska tradicija, predvsem Prešernova, s prvinami moderne evropske poezije ne samo na formalno-estetski ravni, ampak predvsem na vsebinski – tu se dotika bistvenih problemov modernega človeka, kot so izgubljenost v odtujenem svetu, erotična zasvojenost, nevarnost zgodovinskega časa, vrednostna praznota nihilizma, iskanje rešitve v Bogu. V oblikovanju te problematike se Balantič opira tako na klasične pesniške forme kot na metaforiko in asociativnost modernega pesniškega jezika.
Literarna kritika in zgodovina sta se več kot pol stoletja od spremne besede Tineta Debeljaka k prvi izdaji Balantičevih pesmi (1944) do temeljne monografije France Balantič izpod peresa Franceta Pibernika (2008) posvečala Balantičevi osebnosti, usodi in pesniškemu delu, resda s presledki in različnimi pristopi, ves čas pa vendar izjemno prizadeto, vztrajno in raziskovalno uspešno. Po več ko petdesetih letih tega raziskovanja je mogoče reči, da je večina vprašanj, ki so se odpirala razumevanju in razlaganju Balantičeve poezije, primerno osvetljenih, med njimi tudi tista, ki so se zdela od vsega začetka sporna. To velja celo za Balantičevo udeležbo pri vaških stražah in v domobranskih enotah v letu 1943, kjer je bil ubit; dejstva, ki jih predstavlja Pibernikova monografija, omogočajo razumevanje tudi te plati pesnikove eksistence.
Kljub vsemu nam ostaja še zmeraj na voljo vpogled v najsplošnejše, še ne dovolj opredeljene odlike Balantičeve poezije, ki v temelju določajo njen pomen in vrednost. Prepoznati jih je mogoče na treh ravneh – najprej z dejstvom, da so Balantičeve pesmi primer "čiste" poezije v pravem pomenu besede; nato s spoznanjem, da je v njegovem pesništvu dosežen spoj obeh silnic, ki jih je Josip Vidmar leta 1932 imenoval izpovedovanje in oblikovanje; da je Balantič torej po isti meri oblikovalec in izpovedovalec, kar ga uvršča med osrednje slovenske lirike. In da ga je nazadnje mogoče imenovati pesnika moderne klasike, ker se v tej poeziji združuje modernost s tradicijo, ki velja za klasično.
Kar zadeva pojem "čista poezija", seveda ob Balantiču ni treba misliti na skrajni primer"absolutne" poezije, kot so v krogih larpurlartizma in simbolizma imenovali pesniško ustvarjanje, ki je hotelo biti samo še formalno-estetsko, brez snovi, pomenov in smisla. Pač pa je "čisto" poezijo pri Balantiču treba razumeti kot pesniško ustvarjanje, v katerem nimajo mesta časovne, politične, socialne ali kulturne ideologije. V času, ko je bil gimnazijec in študent, se pravi, preden je odšel med vaške stražarje in zatem domobrance, se je sicer gibal med različnimi ideološkimi skupinami tedanjega mladega katolištva, od Tomčevih "mladcev" do Ehrlichovih "stražarjev", vendar se ni tesneje povezal z nobeno med njimi; ni bil član Kocbekovega kroga pa tudi ne Katoliške akcije. Morda je bilo tudi to med razlogi, da je ostajalo njegovo pesništvo do kraja neideološko. Dejstvo je, da celo takrat, ko je oblikoval socialno-proletarske motive, teh ni podrejal splošnim socialnim ali socialističnim idejam. Kot je bilo že večkrat rečeno, se Balantičeva poezija s svojo neideološkostjo razlikuje od sočasnih pesmi Mateja Bora ali Karla Destovnika Kajuha, pa tudi od Kosovela v njegovi "levi" avantgardni fazi in od Gradnikovih pesmi z nacionalno ali pa socialno konservativno tematiko. Balantič očitno nadaljuje usmeritev, ki so jo med vojnama v slovensko liriko vnašali predvsem katoliški pesniki od Antona Vodnika do mladega Kocbeka in nekaterih Balantičevih vrstnikov, usmeritev, ki se je odmikala od vsakršne ideologije v čisto duhovno poetičnost. Posebnost Balantičevega primera je pač ta, da je ustvarjal "čisto" poezijo v času, ko so se ideološki in politični spori zaostrili do skrajnosti.
Drugo odliko Balantičeve poezije je po Vidmarjevi opredelitvi, ki jo je prevzel od nemških literarnih teoretikov, mogoče razumeti kot spoj oblikovalnegain izpovedovalnega načela. Medtem ko je Vidmar priznal Župančiču pretežno oblikovalnost in Gradniku bolj ali manj prevladujočo izpovedovalnost, je v Balantičevi poeziji oboje enako močno in med sabo usklajeno. Osebna izpoved je v teh pesmih nenavadno neposredna, konkretna in v mnogih primerih drastično odkrita, kot jo redko najdemo pri večini Balantičevih predhodnikov, kjer je bilaprikrita ali umetno stilizirana. Ta izpovedovalnost se veže s strogo oblikovalno disciplino, redoma se preliva v mrežo presenetljivih metafor, v niz sunkovito izrečenih in hkrati v celoto trdno vgrajenih stavkov, v dramatično valovanje ritma, ki je ostrejši, kot smo ga navajeni pri drugih mojstrih slovenskega verza – vse to pa tako, da ohranjajo te jezikovne tvorbe ob teži vanje vložene izpovednosti svoj formalno-estetski učinek kot sam po sebi vreden del celote.
Za Balantiča najbolj določilna je tretja posebnost njegove poezije, ki jo je mogoče zajeti v pojem moderne klasike. S tem je rečeno, da se v njegovih pesmih, zlasti osrednjih, na svojevrsten način združujeta modernost evropske lirike in tista slovenska pesniška tradicija, ki nam velja za klasično. Prav v tem se razlikuje od pesnikov, ki so se v slovenskem prostoru odpirali spodbudam evropske moderne, zlasti tistim iz Baudelaira, pa tudi iz Rilkeja in Trakla, ne nazadnje skrajnostim avantgard futurizma, ekspresionizma in nadrealizma. Med takšne sprejemnike je mogoče šteti Antona Podbevška, Srečka Kosovela, Antona Vodnika, Boža Voduška in še koga, vendar pri nobenem tako, da bi se ta modernost spajala z izrazitim nadaljevanjem slovenske pesniške in duhovne tradicije, kar bi ji dajalo pomen moderne klasičnosti ali klasične modernosti.
Kar zadeva modernost Balantičeve poezije, je njena posebnost ta, da je ni sprejemal iz avantgardizmov okoli leta 1920, kar se je dogajalo Kosovelu v njegovi modernistični fazi, ampak iz bolj daljnosežnega območja pesniške moderne, ki sega nazaj k Baudelairu, Rimbaudu in Mallarméju in ki že sama na sebi velja za klasično. Znamenja te modernosti se v Balantičevih pesmih kažejo tako na formalno-estetski kot na duhovno-tematski ravni. V njihovem slogu, ki je posebnost v slovenskem pesništvu, se izvirno uveljavljata svobodna asociativnost in do kraja sproščena metaforika, ki sicer ne prestopata v območje Mallarméjevega hermetizma, gotovo pa navezujeta na Baudelaira inRimbauda. V Balantičevi predstavni imaginaciji se učinkovito prepletata zadržana poduhovljenost in naturalistična drastičnost, predstave nad vsakdanjost pridvignjenega sveta in takšne iz vulgarno nizkega. Taspoj je v evropsko poezijo uvedel Baudelaire, sledil mu je Rimbaud. Ktemu vodita Balantičeva asociativnost, ki povezuje najbolj oddaljene ali kontroverzneravni človeškega izkustva, in pa metaforika, ki se bliža tako imenovani absolutni metafori. V Balantičevih pesmih so pogoste metafore, ki niso več prispodobe za subjektivnost nekega "jaza", ampak postavljajo s pomočjo jezika resničnost, ki živi sama zase. Tak je prvi verz pesmi Prihod pomladi: "Nebo s krvjo polita so nosila", ali pa podoba poletja v nedokončanem Sonetuz začetka leta 1943,verjetno eni zadnjih Balantičevih pesmi: "Jesen je že razparala poletju / nabreklo cajno sadežev in žit ..." Balantičev jezik je zares eden prvih v slovenski poeziji, ki izvirno, po notranji nuji govori z jezikom moderne poezije.
Navezanost Balantiča na klasiko evropske moderne ni samo formalna, ampak tudi vsebinska, motivna in tematska, ob tem pa izvirna. Kotnjegov pesniški jezik in slog nista samo povzetek Baudelairovega ali Rimbaudovega, tako tudi duhovna vsebina kaže značilne premike stran od evropskih predhodnikov. Navezavo nanje je mogoče opaziti na dveh ravneh –v opesnjevanju erotike oziroma že kar seksualnosti in v razmerju do nihilizma. V nekaterih izjemno intenzivnih Balantičevih sonetih se pojavlja erotičnost v skrajni obliki, kakršne prejšnja slovenska lirika ni poznala, tudi ne pri Gradniku. Tu je bila še zmeraj poetično idealizirana, medtem ko jo Balantič opesnjuje z dramatično elementarnostjo. Erotika se v teh pesmih kaže kot opoj, ekstaza in omama, tako kot pri Baudelairu, hkrati pa tudi drugače, spremlja jo obup, zavest o padcu, o "dnu", kamor ga je pahnila spolna izkušnja, o grešnosti. Pri Baudelairu sledi takšni izkušnji praviloma sprejetje omame, ki jo zagotavlja zavrženost "padlega angela", pri Balantiču je zavest grešnosti tako velika, da kaj takega ni več mogoče.
Drugačnost Balantičevega opesnjevanja erotike je morda povezana z realnimi doživljaji – morda z ateistično krizo, ki naj bi jo preživel v poznih gimnazijskih letih, ali pa z neodgovorno izgubo mladeniške nedolžnosti prav v tem času, če ne celo z obojim. Toda vse to so samo bolj ali manj verjetne domneve. Bolj gotovo je to, da se Balantičevo razumevanje erotike povezuje s temo nihilizma, po Nietzscheju torej z razvrednotenjem najvišjih vrednot in z izgubo življenjskega smisla. Ta nihilizem je ena stalnic Baudelairove in vsemoderne lirike. Baudelaire ga poskuša preseči z izročitvijo satanski omami, nihilistično občutje niča pozna tudi Rimibaud, a ga poskuša napolniti s hlepenjem "vidca" po "neznanem". Pri Balantiču je nihilistično občutje niča, razpadanja vrednot in izgube smisla latentna stalnica njegovega pesniškega duha, kar ni presenetljivo, saj je proti koncu tridesetih let nihilizem bil že jasno navzoč v Bartolovih pripovedih in Voduškovih pesmih, še jasneje v prozi mladega Vitomila Zupana. Posebnost Balantičevega razmerja do nihilizma ne samo v okviru takratne slovenske literature, ampak večjega dela moderne evropske poezije je ta, da se odloča za preseganje nihilističnega stanja z obratom k Bogu, kot ga išče in najdeva v krščanstvu. Taobrat je očiten v vrsti pesmi, ki so napisane kot molitve. Kot prelom z obupom in nihilistično izgubljenostjo, iz katere ga lahko reši samo izročenost Bogu, ga je opesnil v Sonetnem vencu že devetnajstleten (1940). Najočitneje je povezava nihilizma in znova najdene vere izrečena v pesmi Nečisti čas,ki je morda njegova najpomembnejša, vsekakor pa ena zadnjih, preden se je bolj ali manj odpovedal pesništvu. Tu je "nečisti čas" – ki je seveda čas vojne in nasilja – prikazan kot čas nihilizma, rešitev iz njega je smrt, ki je vrnitev k Bogu:
Gospod, končaj s tem mučnim življenjem!
O, moral bi biti sam z grmado ljubezni,
a čas me obdal je s krvavim žarenjem,
bolj gnusnim kot dah je nečiste bolezni.
Usmili se prošenj, kri drago ihtijo,
že padam, sla v meni se temno krohoče,
že skoraj ljubim pijano gostijo,
Gospod, raztrgaj te gadje obroče!
Izvirnost Balantičevega sprejema evropske moderne lirike je posledica dejstva, da njene sestavine vključuje v izročilo klasičnega slovenskega pesništva. To se mu dogaja na obeh ravneh, formalni in vsebinski. Naj bo njegov jezikovni slog še tako na meji razumske urejenosti, odprt za svobodno asociiranje in "absolutno" metaforiko, ga vklepajo pravila tradicionalnega verza, kitičnosti in pesemskih tipov. Na čelo zbirke, kakršno si je zamislil leta 1942, a ni mogla iziti, je postavil cikel Žarki, sestavljen iz desetih kratkih dvokitičnih pesmi. Stem je obudil pesniško zvrst, ki jo je prvi kot mojster izoblikoval Jenko vObrazih. Ne samo po zunanji formi, tudi po notranji sestavi so Balantičeve štirivrstičnice enake Jenkovim, gre za tip pesmi podobe, ki je od Heineja do Rilkeja bila ena pomembnih pesniških iznajdb 19. stoletja. Balantič jo obnavlja z močjo, ki je enaka Jenkovi, in postaja s tem tudi sam klasik te pesniške forme. Poglavitna Balantičeva formalno-estetska naslonitev na slovensko klasično tradicijo pa je seveda njegova raba soneta. Balantič sodi med največje slovenske sonetiste, takoj za Prešernom in poleg Voduška, včasih z manjšimi oddaljitvami od prvotnega vzorca pri Prešernu, zmeraj pa z napolnitvijo te forme z moderno duhovno vsebino, kar daje njegovim sonetom posebno barvo in ton. Najvišji dosežek te sonetistike je Sonetni venec ali kar Venec iz leta 1940, ki ga je spesnil devetnajstleten. Njegova zunanja forma je z izjemo prepletanja ženskih rim z moškimi popolnoma prešernovsko klasična. Po notranji zgradbi se od Prešernovega Sonetnega venca bistveno razlikuje. Pri Prešernu se celota sestavlja s skladno razvrstitvijo, ponavljanjem in prepletanjem treh temeljnih tem – poezije, ljubezni in domovinstva –, tako da v poteku lirskega dogajanja vlada umirjen pripovedni red. Balantičev sonetni venec se s svojimi petnajstimi soneti razvršča okoli ene same teme, ta pa se z začetka dviga v svoj vrh, ki mu sledi obrat in prehod v končno stanje. Notranji ritem celote je zato dramatičen, takšna sta tudi slog in gibanje verzov. S temi lastnostmi je ta sonetni venec prvi za Prešernovim, pred vsemi drugimi, ki so temu sledili, pa ne samo po svojih formalnih odlikah, ampak predvsem z duhovno vsebino, ki je v primerjavi s Prešernovo izvirno balantičevska.
Še pomembnejša od formalno-estetske navezave na slovensko klasično tradicijo je v Balantičevem pesništvu njegova zadolženost motivom in temam, ki so bili od Prešerna naprej hrbtenica slovenskega pesništva. Prvi med njimi je motiv "izgubljenega sina", v katerega je bila praviloma vgrajena tema izgube predvsem duhovne, socialne ali domovinske istovetnosti. Temu se pridružuje konflikt z vsem, kar je tej istovetnosti nasprotno, sovražno in pogubno. Motiv in temo, ki potekata iz novozavezne parabole o "izgubljenem sinu", je Prešeren opesnil v sonetu o Vrbi in jima dal klasičen, za vse poznejše razIičice obvezen pomen. Spremenjenega in dopolnjenega ga je najti pri Jenku, Gregorčiču in Ketteju, prenesenega v pripovedno prozo pri Cankarju, pa spet pri Župančiču, Kosovelu in Gradniku, da manjših poetov ne omenjamo. V Balantičevi poeziji se je razrasel v motivno-tematsko središče, ki prvotni smisel "izgubljenega sina" razširja na različne ravni – na izgubo rodnega kraja, očeta, družine, rodu in nazadnje Boga. Različni vidiki temeljne tematike segajo s svojimi izpeljavami v vrsto Balantičevih pesmi in sonetov, izrečno v njegovi najobsežnejši pesmi Sin, kot jo nakazuje že naslov. Ker gre za eno osrednjih, če ne celo za osrednjo silnico Balantičevega pesništva, ni naključje, da ji je najizvirnejšo podobo izoblikoval ravno vVencu. Šele tu se je vrnil k prvotnemu alegoričnemu smislu svetopisemske parabole, kjer je bila zgodba o očetu in sinu postavljena kot prispodoba za srečanje grešnika z božjim usmiljenjem. S tem je Balantič obnovil prvotnejši pomen motiva, ki je pri Prešernu moral ostati neizkoriščen. Njegov Venec je zamišljen kot duhovna drama človeka, ki se mora dvigniti iz nihiIističnega sveta greha in ničnosti v novo duhovno življenje, kot ga pesmiku lahko omogoči samo Bog. Pomen tega sonetnega venca je ravno v tem, da je v njem opesnjena duhovna drama modernega človeka v času nihilizma.
Iz pesniške tradicije, posebej iz Prešerna, prihaja Balantiču zgled za opesnjevanje erotičnega problema. Prešeren je prvi ob idealno romantično ljubezen postavil podobo nizke, pogubne in nečiste seksualnosti, tako zlasti v baladi Ribič in še bolj v sonetu Kadar previdi učenost zdravnika, in jo povezal z izgubo življenjskega smisla, samozaupanja in dostojanstva. Sledove tega doživetja "erosa" in "seksusa", kot je temu dejal Edvard Kocbek, je najti pri Jenku in Levstiku, predvsem pa pri Ketteju,Gradniku in Vodušku,potem ko je Cankar v posebej zaostreni podobi spolnega nagona dal takšni erotiki osrednje mesto v svojem pripovedništvu. Balantič sledi prvotni Prešernovi tematiki, ko opeva opojnost erotičnih doživljajev v vrsti sonetov. Toda ta doživljaj se skriva tudi v izhodišču Venca, ko ga nakaže prvi verz "Trohneče vence sem si strgal z glave", navzoč je v tematiki pesmiNečisti čas, kjer si nečistosti ni mogoče misliti brez erotičnega padca in pogube.
Kot pri Prešernu se tema življenjske pogube in padca tudi v Balantičevem pesništvu povezuje s temo smrti, pravzaprav z željo po smrti. Podobno kot Prešeren v vrsti balad in najočitneje v sonetu Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi se tudi Balantiču prikazuje smrt kot odrešitev. Takšno opeva že v mladostnem ciklu Žarki,kjer so zadnje pesmi Zadnje sonce,Zasuta usta in Truplo v polju – izpolnjene s smrtno tematiko. Osrednji verz teh pesmi "Zdaj pridi, Smrt,odvrgel sem orožje!" – je enakovreden Prešernovemu "Prijazna smrt! predolgo se ne mudi!" obenem pa drugačen s svojo zaostreno dramatičnostjo, ki je v primerjavi s Prešernovo mirno zrelostjo znamenje prezgodnjega spoznanja o tragičnosti mladega življenja v "nečistem" času.
S to tematiko se Balantič navezuje na mnoga pesniška besedila, ki so opevala nesrečne, vendar še zdaleč ne tako hude čase, kot jih je poznalo Balantičevo pesništvo. Vendar ni dvoma, da tudi zdaj sledi Prešernovim verzom o nesrečni zgodovinski usodi slovenstva, zapisanim v Sonetnem vencu in Krstu pri Savici. Vvečini Balantičevih pesmi se zavest o času skriva v ozadju, od koder pa je vseeno čutiti njen napeti, tesnobni in grozeči utrip. Šele v pesmi Nečističas se je tema zgodovinskega časa prebila v ospredje, tu pa s svojo dramatično silovitostjo zadobila skoraj prešernovske razsežnosti, vsekakor take, da stoji ob boku osrednjih pesniških sporočil o usodi slovenstva, kot jih je najti pri Župančiču,Kosovelu, Vodušku in Kocbeku.
Samo da je Balantičevo sporočilo še bolj enkratno, usodnostno in vznemirljivo za sprejemnike te poezije na pragu novega tisočletja.
To pa je mogoče samo zato, ker se je v Balantičevem pesništvu tradicija slovenske pesniške klasike spojila z jezikom moderne evropske lirike v enkratno celoto.
Foto in video: dr. Damjan Hančič (http://arhiv.tonin.si/)
Tagi/značke: Demos France Balantič Janko Kos Tone Ftičar France Pibernik MarjetaHumar