France Tomšič: Oče imena Demos je Matjaž Šinkovec

15. decembra 1987 je bil na protestnem zborovanju prek 4000 stavkajočih delavcev v Litostroju ustanovljen Iniciativni odbor socialno demokratske zveze (stranke) Slovenije (SDZS ). Danes je v Evropi precej razširjeno mnenje, da je ta korak storila Poljska, kar pa ne drži, saj je bil v Gdansku leta 1980 rojen sindikalni pluralizem. Sam Lech Walensa mi je zagotovil, da o političnem pluralizmu tisti čas nihče ni upal razpravljati ( želje v tej smeri pa so seveda bile). Realno gledano je DEMOS pričel nastajati s 15. decembrom 1987, z dnem, ko je pričela delovati prva opozicijska stranka, pa čeprav sprva imenovana kot Iniciativni odbor SDZS.

(Prispevek z originalnim naslovom ''20 let kasneje'' je F. Tomšič predstavil 26. 11. 2009 na mednarodni konferenci ''20 let kasneje'', ki jo je v Ljubljani organiziral Inštitut dr. Jožeta Pučnika)

Ustanovitev Demosa pred dvajsetimi leti štejemo za enega najpomembnejših zgodovinskih dogodkov na poti Slovencev v demokratično in mednarodno priznano suvereno državo. Lahko smo ponosni, da so se tisočletne sanje uresničile ravno naši generaciji.

France Tomšič, slovenski Lech Walensa: "Oče imena DEMOS pa je Matjaž Šinkovec, predlagal ga je na junijski seji predsedstva Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS). Uradno pa je bila koalicija DEMOS ustanovljena 27. novembra 1989. Za njenega predsednika je bil izvoljen dr. Jože Pučnik."

 Seveda pa ne smemo pozabiti na ugodne mednarodne razmere. Tu mislim na oslabitev Sovjetske zveze zaradi poraza v Afganistanu, nove zmernejše politike Mihaela Gorbačova, ki je s svojo glasnostjo in Perestrojko že leta 1986 pozitivno vplival tudi na komunistična vodstva sosednjih držav. K zatonu komunizma pa je veliko prispevala poljska Solidarnost, njegov vodja Lech Walensa in papež Janez Pavel H., ki je bil za večino Poljakov svetla luč, ki ji je potrebno slediti. V začetku leta 1989 je komunistična oblast zaradi stalnih nemirov popustila, iz zaporov so bili izpuščeni Walensa in drugi člani vodstva Solidarnosti. Oblast je pristala na okroglo mizo, prišlo je do svobodnih volitev in Walensa je bil izvoljen za predsednika Poljske. Vse to se danes sliši kot pravljica. In kdo je v njej dobra vila, nedvomno M. Gorbačov.

In kaj seje tedaj dogajalo v Jugoslaviji oz. Sloveniji? Gospodarske razmere so se v letu 1987 izredno zaostrile, po mnogih podjetjih v Sloveniji so plače realno padle do 25 % in več (zaradi 30 % inflacije). Jugoslavija je morala pričeti vračati enormne dolgove inozemstvu še iz Titovih časov. Vedno pogosteje je prihajalo do stavk, čeprav so bile zakonsko prepovedane. Uradni režimski sindikat je bil prek ZKS kontroliran in voden tako, da se režimu stavk ni bilo potrebno bati. Nato pa seje zgodilo nekaj, na kar režim ni bil pripravljen. Delavci Litostroja smo mimo uradnih sindikatov pričeli stavkati 9. decembra 1987. Titovi zavodi Litostroj ni bilo samo največje strojno podjetje v Ljubljani, bilo je tudi paradni konj tedanjega režima Slovenije. Tito je pogosto z inozemskimi delegacijami obiskoval svoje zavode, če bi še živel verjetno ne bi bil ponosen, da so delavci samo v omenjenem letu realno zaslužili 30 % manj. To je bil tudi vzrok za pričetek stavke, režimski sindikat jo ni mogel zaustaviti, ali vsaj zadržati za tovarniško ograjo. Večina jutranje izmene (okrog 3000 delavcev) je z zastavami in emblemi v spremstvu milice in udbovcev krenila po Celovški cesti in okrog 10.00 ure prispela pred zgradbo skupščine Slovenije ( SRS ). Litostrojskim demonstrantom so se pričeli priključevati tudi delavci drugih podjetij. Poleg socialnih zahtev so se pojavljale tudi druge zahteve. Postavljena je bila zahteva, naj Dušan Šinigoj, predsednik vlade SRS spregovori štrajkajočim. A on se ni prikazal. Pogled na valovanje okrog 4000 demonstrantov res ni bil privlačen. Da seje režim bal demonstracij, je dokazal s tem, daje bila v avli skupščine pripravljena četa opremljenih miličnikov.

Nato pa se je zgodilo nekaj, na kar nisem bil pripravljen, potem ko je bil izžvižgan generalni direktor Litostroja kot tudi predsednik režimskega sindikata, je predlagala skupina stavkajočih, naj jim spregovorim jaz. Ta izziv sem sprejel predvsem zato, ker sem se bal, da bi tudi ta stavka izvodenela, kot že mnoge dotlej. Končno mi je uspelo priboriti megafon. Spregovoril sem, množica se je na moje presenečenje umirila ( nekateri so me poznali še izpred nekaj let, ko sem še bil predsednik sindikata Inštituta IRRP ). Čutil sem veliko odgovornost, kako dalje, kaj naj predlagam? Pri tem pa se je izkazalo, da mi je moje desetletno bivanje v Berlinu zelo koristilo. Moja prednost je bila, da sem spoznal oba družbeno-politična sistema iz prve roke.

Množici sem predlagal izvolitev 17 članskega stavkovnega odbora (toliko je bilo Temeljnih delovnih organizacij), da bomo delovali kot legitimni organ. Komaj smo izvolili tri člane stavkovnega odbora, stopita k nam že izvoljenim članom dva agenta SDV in skupina policistov. Zahtevala sta od mene megafon. S pretvezo so nas zvabili v avlo skupščine. Ko so se skupščinska vrata za nami zaprla, je množica razumela, da nas bodo aretirali. Zunaj se je slišalo glasno protestiranje množice, nekateri so poizkušali vdreti v skupščino, vendar jim to ni uspelo. Nato so se stavkajoči usmerili proti Cankarjevemu domu in vdrli vanj. Ze po četrt ure nas je policija izpustila iz skupščine. Z nadaljnjo izvolitvijo stavkovnega odbora smo nato nadaljevali v nabito polni Gamsovi dvorani Cankarjevega doma. Oblast nas ni več ovirala, demonstranti pa so si končno dali duška, nekateri so predlagali zelo radikalne družbeno-politične rešitve. Po treh urah razprav je 17 članskemu stavkovnemu odboru le uspelo oblikovati stavkovne zahteve v 5 točkah, ki jih je zbor stavkajočih sprejel z veliko večino.

Med drugim so bili sprejeti: sklep o izrekanju nezaupnice režimskemu sindikatu in sklep o ustanovitvi neodvisnih sindikatov, sklep o izreku nezaupnice direktorjem TOZD - ov ter zahteva o 20 % povišanju realne vrednosti plač. Zadnji sklep se je glasil, v kolikor do 15 decembra stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene, bomo za 16. december organizirali generalno stavko.

Zgodovinsko enkratna priložnost se je ponudila 15. decembra 1987, ko je bil na protestnem zborovanju prek 4000 stavkajočih delavcev v Litostroju ustanovljen Iniciativni odbor socialno demokratske zveze (stranke) Slovenije ( SDZS ). Na tem zborovanju sem poudaril, da bomo do prvih svobodnih volitev delovali kot opozicijska stranka ZKS. Slovenija je s tem dejanjem storila prvi strukturni korak, ne samo v Jugoslaviji, temveč tudi v vzhodnem bloku, ki je nakazal pot iz komunističnega sistema na miren način. Danes je v Evropi precej razširjeno mnenje, da je ta korak storila Poljska, kar pa ne drži, saj je bil v Gdansku leta 1980 rojen sindikalni pluralizem. Sam Lech Walensa mi je zagotovil, da o političnem pluralizmu tisti čas nihče ni upal razpravljati ( želje v tej smeri pa so seveda bile). Realno gledano je DEMOS pričel nastajati s 15. decembrom 1987, z dnem, ko je pričela delovati prva opozicijska stranka, pa čeprav sprva imenovana kot Iniciativni odbor SDZS.

Po 15. decembru se je pritisk na slovensko vodstvo iz Beograda stopnjeval - po pričevanju Milana Kučana. Aretacija četverice je bila reakcija partije in JLA: da bi »Janeze« spametovali. Ravno ti stalni pritiski in grožnje pa so nas združevale in nam dajale moč. Tako nam je 8. maja 1989 uspelo organizirati veličastno zborovanje v podporo četverici na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer se nas je zbralo okrog 50 000. Ob koncu mojega nagovora sem dejal, da sem na naslednjih demokratičnih volitvah prepričan v našo zmago, predlagal sem tudi združitev vseh novonastalih političnih zvez, strank in organizacij v demokratično opozicijo Slovenije. Na zborovanju so spregovorili še Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Jožef Školjč, Ivan Oman in še nekateri iz vrst novo nastajajočih civilnih gibanj. Na kraju zborovanja je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo, ki je vsebovala bistvene točke iz nacionalnega programa SDZS, ustanovljene 16. februarja 1989, dobro leto dni po litostrojski stavki.

Oče imena DEMOS pa je Matjaž Šinkovec, predlagal ga je na junijski seji predsedstva SDZS. Uradno pa je bila koalicija DEMOS ustanovljen 27. november 1989. Za njenega predsednika je bil izvoljen Jože Pučnik, ki je teden dni pred tem (23.11.1989 na 2. konferenci) po mojem odstopu prevzel vodenje SDZS. Seveda pa Demosu ni bilo potrebno pričeti iz ničle. Od marca pa do konca novembra 1989 nam je novo nastalim političnim opozicijskim organizacijam uspelo Slovenijo miselno preobraziti, vsaj teoretsko, iz enopartijskega sistema v politični pluralizem. Najkasneje po 8. maju, po zborovanju v podporo četverici se je aktualna oblast morala zavedati, da poti nazaj ni več. Do tega spoznanja je precej doprinesel Slobodan Milosević s svojo mitingaško nacionalistično diktaturo, ki je pričela rušiti vse , kar se mu je postavilo po robu. Politični akterji okrog Milana Kučana so počasi spoznavali, da se jim s SRBOSLAVIJO in JLA, ki je bila pod močnim vplivom srbskih nacionalistov, ne piše nič dobrega. To se je manifestiralo tudi v predsedstvu SFRJ, kjer je bil slovenski in hrvaški član predsedstva največkrat preglasovan. Vse to je združevalno vplivalo na slovenski narod. Šlo nam je za uvedbo parlamentarne demokracije in za samostojno Slovenijo. Velik demonstrativni učinek na dvig nacionalne emancipacije je bilo tudi množično podpisovanje Majniške deklaracije. ZKS in SZDL sta bili potisnjeni v kot, ni jima kazalo drugega kot počasno popuščanje in sodelovanje z nami, in to navkljub temu, da sta imeli še vso oblast. Tako stanje pa je bilo sredi pomladi 1989 samo v Sloveniji, celotni vzhodni blok razen Poljske, pa je bil še trdno v rokah partijskih vodstev. Daleč je bilo še do padca Berlinskega zidu in Češke žametne revolucije. Mihael Gorbačov je bila takrat poleg Slovenije edina svetla točka, ki je dajala upanje v demokratične spremembe, seveda je Gorbačov razmišljal še vedno v okviru enopartijskega sistema, slično kot se je 20 let pred njim prizadeval čehoslovaški predsednik Dubček - zavzemal se je za socializem s človeškim obrazom.

Seveda se ideja o svobodnem pluralnem političnem sistemu v Sloveniji ni rodila šele v Litostroju. Akademsko in teoretsko je bilo o tem razpravljano v 57. številki Nove revije že spomladi 1987. Vendar pa v prispevkih za slovenski nacionalni program ne boste našli nič konkretnega, kar bi pripeljalo do spremembe oblasti. Zato se ZKS tudi ni preveč razburjala. V očeh partije je 57. št. Nove revije delovala bolj kot varnostni ventil, pa še to samo za intelektualne kroge. V tistem času je partija še vedno govorila in bila o tem prepričana, daje srednji sloj in delavstvo na njeni strani, o nezadovoljstvu nekaj razumnikov pa nima smisla zgubljati besed. Res pa je tudi, da je režim poskrbel, da je zaradi majhne naklade te revije, le-ta bila težko dostopna. Sam sem jo pridobil v roke šele poleti 1989, več mesecev po ustanovitvi SDZS. Partija je revijo medijsko izolirala, uredniški odbor pa prestrašila s sankcijami, strah je deloval tako silovito, da se nihče od Novorevijašev ni upal vključiti v IO za ustanovitev SDZS, izjema je bil edino Jože Pučnik, vendar je bil takrat še v Nemčiji. Danes si je težko predstavljati, kakšen šok je to bil za člane IO, saj so jih tisti, ki so se teoretsko zavzemali za proces demokratizacije, popolnoma zatajili. Izkazalo se je, da bi ti razumniki želeli še naprej filozofirati in razglabljati o naciji, večstrankarskem sistemu in državi, vendar pa niso bili pripravljeni prevzeti politično odgovornost in konkretno sodelovati pri ustanavljanju in vodenju opozicijskih političnih struktur. Decembra 1987 leta so Novorevijaši bili še prepričani, da čas za konkretno ustanavljanje opozicijske stranke še ni zrel. Tako smo bili prve pol leta odvisni predvsem od tehnične inteligence in nekaterih članov Neodvisnih sindikatov. Članstvo v IO - SDZS je le počasi naraščalo, strah je bilo tudi nas, saj smo lahko opazovali, kako nas Udba »ČUVA« in zasleduje. Pučnik mi je kasneje, ko se je vrnil v Ljubljano dejal, daje večkrat z menoj želel stopiti v kontakt prek telefona (še iz Nemčije) in mu je bilo to vedno onemogočeno. On je bil eden redkih intelektualcev, ki je verjel, da je napočil pravi čas in da se brez močne opozicijske stranke režim sam od sebe, ali samo od teoretskega razglabljanja, ne bo spremenil.

Ustanovitev in delovanje IO-SDZS je imela na razvoj demokracije v Sloveniji in Jugoslaviji, pa tudi na države vzhodnega bloka, veliko demonstracijsko moč. Na nek način smo bili poizkusni zajčki. Režim se s čem podobnim še ni srečal. Danes je znano, da sta se v vodstvu ZKS (pa tudi v ZKJ) oblikovala dva antagonistična bloka. To je bilo čutiti (seveda med vrsticami) tudi navzven. V IO-SDZS smo bili pripravljeni na obe varianti. Ni bilo jasno, kateri blok bo prevladal. Obstajala je tudi varianta, da nas pozaprejo, vendar v vodstvu ZK ni dobila večinske podpore. Srečo smo imeli, da so nas podpirali delavci in uslužbenci Litostroja. Oblast se je tudi bala ponovnih delavskih demonstracij. Utišati in pokoriti tako množico bi bilo nekoliko težje, kot je bilo to z Novo revijo, poleg tega pa smo imeli tudi podporo nekaterih drugih velikih podjetij. Realno bi se lahko zgodila generalna stavka, kot smo zagrozili, v kolikor bi prišlo do represalij. Od članov IO-SDZS ni bil nihče aretiran, bili pa smo pod stalnim nadzorom tajne policije.

Pomembni mejnik na poti demokratizacije Slovenije se je zgodil tudi 12. maja 1988, ko je bila v nabito polni dvorani hotela Union v Ljubljani ustanovljena Slovenska kmečka zveza (SKZ), ki se je sam deklarirala za stanovsko organizacijo kmetov. Za njenega predsednika je bil izvoljen Ivan Oman. SKZ je delovala v okviru SZDL, kot neformalni sindikat kmetov, ni pa se deklarirala za politično organizacijo, zato tudi njeno naslednico SLS ne moremo imeti za prvo stranko v Sloveniji. SKZ je nastala 5 mesecev za IO-SDZS, ki se je že takoj na protestnem zboru deklarirala za opozicijsko stranko tedanji ZKS. Kljub temu pa je SKZ odigrala pomembno zgodovinsko vlogo. Nekoliko zadržano pa se je obnašala pri vstopu v Demos (to pa so tudi že druge zgodbe).

Za JLA in ZKJ je bilo ustanovitev IO-SDZS in nato še SKZ, čisto izzivanje, sledil je protiudarec, 31. maja 1988 je bil aretiran Janez Janša in Ivan Borštner, nekoliko kasneje pa še Franci Zavrl in David Tasič. Reakcija do takrat še slabotne civilne družbe je bila: ustanovitev odbora za varstvo človekovih pravic (VČP), ki ga je vodil Igor Bavčar, prijatelj Janeza Janše. Zgodil se je pravi čudež, samo v mesecu juniju je v Odbor VCP vstopilo več tisoč članov. IO SDZS se je odboru v celoti priključil, nekaj pa nas je tudi aktivno sodelovalo na sejah koordinacije odbora VCP na Kersnikovi 4, na sedežu Univerzitetne konference, ki jo je vodil Gorazd Drevenšek.

Bavčarjev Odbor (tako smo ga imenovali) je imel velik demonstrativni učinek. Na tedenskih koordinacijskih sestankih (oz. sejah odbora) so bile sprejete zmerne zahteve, predvsem humanitarnega značaja. Tako smo na seji odbora (cca 50 prisotnih), ki je bila 24.6.1988 zahtevali, da Janeza Janšo pregleda nevtralni civilni kardiolog, da ga lahko obišče predstavnik odbora, da v kolikor bo prišlo do procesa le ta poteka v slovenščini, da se skliče tiskovna konferenca. V razpravi te seje smo sodelovali Alenka Puhar, Igor Žagar, Tone Remc, Rastko Močnik, Srečo Kirn, Igor Bavčar, France Tomšič, Vlado Miheljak, Pavel Gantar in Manca Košir (po vrstnem redu, kot je navedeno v mojem dnevniku). Bavčar je na sejah odbora zelo pazil, da se v razpravah ne bi dotikali širših političnih vprašanj, imel sem občutek, da mu nekako od zunaj odbora (verjetno vrh partijske nomenklature) postavlja meje: do tukaj in nič dlje, pustite vprašanje večstrankarskega sistema, svobodnih volitev, parlamentarne demokracije,... To lahko trdim, ker sem na sejah Odbora VČP v imenu IO SDZS nekajkrat pričel z omenjeno tematiko in z njo nisem uspel.

Ne glede na razne kritike naslovljene na vodstvo Odbora pa mu tudi post festum moramo priznati, da je morda ravno s svojo zadržanostjo v svoje vrste privabljal množice ljudi, ki so bili do tedaj politično indifirentni, pa tudi mlajši rod komunistov. Odbor nas je vse do jeseni 1988, do pravnomočne obsodbe J. Janše, združeval in nam dajal upanje v demokratične spremembe.

Po organizaciji demonstracij konec julija 1988 ob sojenju Janši na Roški in odmevnem zborovanju za spoštovanje človekovih pravic, suverenost SR Slovenije, referendum o ustavi in solidarnost z obsojeno četverico 21. novembra 1988 na Trgu republike, je Odbor VČP praktično prenehal delovati. Pobudo nadaljnega organiziranja večstrankarskega sistema je zopet prevzel IO - SDZS. Za 4. decembra smo sklicali koordinacijski sestanek predstavnikov opozicijskih organizacij. Od tu dalje je potekalo vse dokaj hitro in brez velikega nasprotovanja režima. Čutiti je bilo pozitivno tekmovanje, kdo bo hitreje pripravil ustanovni zbor politične zveze (ime stranka je bilo prepovedano). Najprej je to uspelo Slovenski demokratski zvezi (SDZ), ki se je ustanovila 11. januarja 1989 kot gibanje, njen predsednik je postal Dimitrij Rupel.

Od vsega začetka nastajanja strank smo medsebojno nesebično sodelovali in največkrat tudi skupno nastopali, zlasti če je šlo za pomembne teme, delovali smo kot koalicija oz. kot enotna demokratična opozicija Slovenije.

Jožetu Pučniku smo danes lahko hvaležni, da mu je uspela koordinacija in poenotenje dostikrat različnih mnenj o usodnih poteh, ki so nas pripeljale do demokratične in samostojne države. Brez njegove integritete, trdnosti, velike volje in odločnosti mu to ne bi uspelo.

Prispevek in fotografija s konference sta dostopni tudi na povezavi  http://www.ijpucnik.si/

 Naslovna fotografija: http://castni.nakamniskem.si