Marija Mrčela: V spomin

Objavljeno: .


 
 
 
 
 
 
Ni konec,
 
ko pride tvoj zemeljski konec.
 
Le vsakodnevno orodje pospraviš
 
In se odpraviš k počitku.
 
Po isti poti, koder odhajaš,
 
nevidno prihajaš nazaj.
 
Med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti
 
in ki živijo od tvoje ljubezni.
 
In tvoja prisotnost je bolj prisotna
 
kot kdajkoli prej:
 
na vseh poteh,
 
v vseh rasteh
 
od korenin do vej. 
(Tone Kuntner)
 

Večni mojster riše z jesenskim pridihom osupljivo mavrično paleto minevanja in otroški vrišč je napolnil hrame učenosti. Za tančico spominov se razgrne živa podoba naših skupnih dni:

Vidim Te, draga Marijana, kako hitiš s polnim naročjem knjig in šolskih nalog proti svoji učilnici, vsa v pričakovanju veselega srečanja z zvedavimi očmi mladih duš, ki bodo srkale Tvoje izbrane tople besede vrednot najlepšega jezika na svetu. Z močjo in žarom svoje osebnosti, s svojim širokim znanjem in materinskim razumevanjem si se mladim razdajala do zadnjega vlakna; predano, v zavesti dragocenega poslanstva. Dosegla si avtoriteto in spoštovanje. Vsa žariš in na kolege in kolegice prežarčiš svojo energijo. Tvoj intelekt je zmogel mnoge inovativnosti, iskrivega duha, radovednega spremljanja stroke, suverenost, sočutje in humanost. To dvoje se je dolga leta pretakalo v nemočne gojence v Zavodu, kjer si mnoga življenja z roba malodušja duhovno dvigala k samozavesti, razvijanju umskih zmogljivosti in smislu vsake enkratnosti človeškega bitja. To je bila Tvoja polna poklicna izpolnitev, ki se je nalagala za božja semena večnosti.

    
 
Z Marijo Mrčelo smo se člani društva zadnjič srečali na blagoslovu Parka spomina in opomina na Kopiščih

Tvoj zdravo kritični um je znal gledati globlje in dlje, Tvoj estetski čut se je hranil z najboljšim duhovnim bogastvom človeštva, s tistim presežkom, nadčasnim in nadideološkim. To so Ti dajale knjige, Tvoje učiteljice, ki si jih potrebovala kot vodo in zrak. Znala si gledati s srcem.

Vidim Te, draga Marijana, kot srečno mlado ženo in mamico, ki ustvarja toplo gnezdece družinske eksistence in sreče zrelih let. Izmenjujemo si izkušnje in gojimo pričakovanja. Vsako srečanje nas obogati; sila življenja je bistri vrelec in leta se nezavedno potapljajo v vrtincu časa.

Vidim Te, draga Marijana; prihajaš nam naproti, ko se srečujemo na naših uricah, na istem mestu, za isto mizo. Zdaj smo babice tretjega življenjskega obdobja, kot se označuje. Obrazi razkrivajo brazde življenja, ki se nas je dotaknilo z vsemi pastmi in preizkušnjami, pa tudi z radodarnostjo in novimi spoznanji skrivnosti življenja. Oči Ti žarijo, vse obdariš s pozornostjo in besede preskakujejo na vse plasti današnjosti, ki nas je prehitela in jo težko razumemo. Čas se skrči in čutimo dragocenost trenutkov. Ob sproščenem kramljanju o vnukih Ti oči zaživijo in vsa zažariš. Vnuki so Tvoja največja ljubezen, skrb in neskončni ponos. Zanje ni nič dovolj dobro, zanje živiš, vnuki obvladujejo dneve Tvojih let in vaju oba z Mirkom pomlajujejo. Z neskončno predanostjo spremljata rast in smer njihovih poti in oni nezavedno poganjajo korenine zdravega rodu. Iskrivo odrivaš pomisel na sence in oblake, ki se tihotapijo z nočnimi urami bedenja in z modrostjo sprejemaš, kar Ti je namenjeno. Močna si, polna vere, upanja in ljubezni in še vedno stojiš sredi življenja.

Ponosna si na svoj trdni kmečki rod. Tvoja duhovna oporoka je pretresljivo pričevanje o tragični usodi mladega brata, ki ga je pogoltnil surovi čas vojne vihre; današnji čas počasi briše resnico, ki si jo pomagala odkriti. Odleglo Ti je.

Vidim Te, draga Marijana, slišim Tvoj zadnji glas, ko si se poslovila; pretresel me je Tvoj mir, ki pa je vendar trepetal v temni slutnji. Slovo je bilo pokončno, vdano, spravljeno z življenjem in svetom. Tako umira pravični, je rečeno.

Vse v življenju ima svoj čas. Zdaj je prišel tisti zadnji, neizogibni trenutek, ko se Tvoja duša preliva v svetlobo večnosti. Iz nje nam bo vedno sijala Tvoja prečiščena podoba, Tvoja človeška enkratnost, ki nas je resnično bogatila.

Hvala Ti, draga Marijana, za vse ure naklonjenosti in druženja; hvala Ti za Tvoj življenjski prispevek k dobremu, vrednemu, plemenitemu. Zaradi Tebe je svet lepši in boljši. Hvala Ti za ves pedagoški eros, s katerim si izobrazila in vzgajala številne generacije mladih, v spoštovanju in zavezanosti slovenstvu.

Zdaj spokojno sanjaj svoje najlepše sanje, ki se porajajo iz Tvoje polne človeške uresničenosti. Za seboj zapuščaš močne sledi, čudovito vezenino, stkano iz zlatih niti ljubezni in razdajanja. Le kako bomo nadomestili praznino, ki je nastala s Tvojim odhodom? Vidim Tvoj globoki pogled, ki govori: Saj se kmalu srečamo, vedno bom z vami. 

(Ivica Ogorevc, 6. september 2014)

Tagi/značke: Demos Marija Mrčela zadnje slovo