Janez Humar: v spomin

Napisal Urednik Objavljeno: .

Janez Humar1

 

21. maja 2014 smo na zadnjo pot pospremili Janeza Humarja, predsednika nadzornega odbora Društva Demos na Kamniškem, civilnega družbenega gibanja, ki se trudi za ponovno uveljavitev vrednot koalicije Demos in osamosvojitvenih procesov kot vrednostnega središča slovenskega naroda. Janezu Humarju za uveljavljanje teh temeljnih nacionalnih vrednot nikoli ni zmanjkalo časa in volje. Janez, sodelavec v našem društvu, zaveden Slovenec, demokrat, pogrešali te bomo! In se te spominjali. Hvala za vse, kar si dal nam in naši domovini!

Igor Podbrežnik, predsednik društva Demos na Kamniškem

 

Kaj naj reče mož svoji ženi v slovo, kaj svojim otrokom, vedoč, da odhaja. Kaj naj reče žena možu, ko mu iz minute v minuto bolj pešajo moči. Kaj naj rečejo otroci, ko vedo, da njihov oče odhaja. Nič. Vsi lahko le nemo obstanejo, se objamejo in pomagajo duši oditi v najlepše vrtove, k najvišjemu cilju, h Gospodu.

V dneh, ko našo domovino božajo sončni žarki in ko narava kipi od življenja, se je v naša srca naselila žalost. Dragi Janez, tvoje srce se je za vedno ustavilo. Odšel si tiho, kakor kaplja jutranje rose, ki jo obsije sonce.

Dragi Janez, tvoje življenje je bilo pestro. Nikoli dolgočasno. Deloval si na različnih področjih. Povsod natančen in zavzet. Trden v svojih načelih in vztrajen tudi takrat, ko so vsi obupavali in govorili, da se nekaj ne splača.

Razumel si hotenja slovenske družbe in v skladu s svojo naravo si želel dodati svoj kamenček v mozaiku družbenih sprememb. Zate je bila politika delo za skupno dobro, zato si se angažiral v času rojevanja samostojne Slovenije. Že januarja 1990 si se pridružil Slovenskim krščanskim demokratom.

Dragi Janez, aktiven si bil vse do današnjih dni. Deloval si v različnih kulturnih in zgodovinskih društvih. Nikoli se nisi postavljal v ospredje, vedno pa si bil pripravljen pomagati, da se stvari premaknejo naprej. V vseh teh letih iz tvojih ust nismo nikoli slišali, danes tako pogostega vprašanja: »Kaj bom pa jaz od tega imel?«

Janez od politike ni imel nič, ji je pa ogromno dal. Nikoli ni spraševal, koliko mu bo neko delo vzelo časa ali koliko ga bo to stalo, pač pa ga je vedno mirno in tiho opravil.

Kadarkoli je bil Janez postavljen pred dilemo, ali bo delal nekaj, kar je prav, ali nekaj, kar se mu »splača«, je vedno izbral tisto, kar je prav. In prav to ga dela velikega. Čeprav mu po Sloveniji ne bodo postavljali velikih spomenikov, bo v naših srcih vedno ostal velik mož. Mož dejanj in požrtvovalnosti. Mož, na katerega smo lahko vedno računali.

Janez je darilo časa za vse nas, ki smo z njim delali in delili skrb za skupno dobro naše družbe. Njegov spomenik so njegova dobra dela in spomin nanj v naših srcih.

Četudi je bila njegova življenjska pot po številu let kratka, je vendarle vredna največjega spoštovanja in priznanja. Bila je namreč polna in osmišljena. Pustila je pečat ljubezni, prijateljstva in požrtvovalnosti.

Vsem, ki za Janezom žalujemo, zlasti pa njegovim najbližjim, ženi Marjeti in njegovim otrokom v imenu Nove Slovenije in v imenu Društva Demos na Kamniškem izrekam iskreno sožalje in vam sporočam, da v tej bolečini niste sami.

Dragi Janez, hvaležni smo ti, da smo del našega življenja prehodili skupaj s teboj. Delili smo delo, veselje in skrbi. Pogrešali te bomo. Počivaj v miru!

Matej Tonin, predsednik občinskega odbora NSi 

H janez-1

 

 

OD KJE PRIHAJAMO IN KAM NAS SIPKI ČAS ODNAŠA ?

IN KDO NA PRAGU BIVANJA POSLEDNJIČ VEST IZPRAŠA ?

ODGOVORI SE SKRIVAJO V PALAČI RAZODETJA,

A MISLI ŽIVIH NIZAJO GIRLANDE SOLZ IN CVETJA.

NA DRUGI STRANI DUŠA VE, KJE NAJTI RAZSVETLITEV;

TUZEMSKI ČAS PA JE MINLJIV, IN POLN OMEJITEV.

 

Vem, kaj bi Janez zdaj rekel na te verze. Vem tudi, da bi gotovo našel še kako dodatno besedo, ki bi še močneje in globlje prešinila naše misli...

A besede so zamrle; umirili so tokovi se krvi, ki gnali so dan in noč kot stroj – utripi zadnji izginjajo v pokoj – vedno globlje – v neznanski mir ...

Pred 25 leti si skupaj z ženo prvič ponudil svojo ljubiteljsko pomoč peščici kulturnih zagnancev pod zvonom sv. Ane v Tunjicah in s svojimi izkušnjami vztrajno trkal in opominjal, »da le v registrirani organizaciji lahko kultura svoje resno mesto najde.« Leta 2004 ti je to tudi uspelo. Kot so ustanovni član in kot »idejni oče naziva«, si zapečatil svoje neminljivo mesto v našem Kulturnem društvu dr. Franceta Steleta Tunjice, kjer si bil vsa leta skrbni gospodar in izdelovalec prepotrebnih scenskih, propagandnih in ostalih pripomočkov. Ob tem si nam spotoma dal še kakšno zanimivo idejo iz tvojih časov, ko si sam sodeloval s kulturnimi društvi v Kamniški okolici. Vedno si našel tudi kak »zgodovinski ocvirek«, ki nas je spravil v dobro voljo in je potem delo lažje teklo naprej. Kot bi slutil, da ti Stvarnik piše zadnji list v knjigo življenja, si nam lani na svoj prepoznaven način nakazal potrebo po novem gospodarju društva, ki jo seveda nismo vzeli resno vse do predvčerajšnjega dneva, ko smo izvedeli žalostno novico.

Naj se v imenu društva poslovim od tebe z besedami Josipa Murna Aleksandrova :

ŽE ZADNJI SVIT GRE ČEZ GORO IN ČEZ VRŠINE,

ŠE ZADNJIČ SONCE ZA SLOVO NA ALPE TAM POSINE.

IN POTLEJ PRIDE TEMNA NOČ IN VSA LEPOTA MINE ...

LE SVETLE ZVEZDE VPRAŠUJOČ V GROZEČE ZRO TEMINE.

IN NI SPOZNATI VSEM JIH MOČ, KI VSE TAM V NJIH IZGINE –

IN V RAVNI POTNIK TAVAJOČ OZRE SE V VISOČINE !

   Srečno na poti v večnost Janez, vsem Tvojim pa iskreno sožalje !

Dominik Krt,  21. maj 2014

Tagi/značke: občina Kamnik Demos JanezHumar slovo