Predlog društva, da se Francetu Tomšiču podeli naziv častnega občana

Objavljeno: .

Upravni odbor Društva Demos na Kamniškem predlaga, da se Francetu Tomšiču za izjemne dosežke na področju demokratizacije slovenskega političnega prostora in njegov prispevek pri osamosvajanju Slovenije podeli naziv častni občan Občine Kamnik. Imenovanje Franceta Tomšiča za častnega občana naše občine ima izjemen pomen za promocijo naše občine, še posebej v letu, ko praznujemo 20-letnico samostojne Slovenije.

France Tomšič sodi med najpomembnejše Slovence zadnjih dveh desetletij 20. stoletja. Rojen je bil v Šmarci 2. avgusta leta 1937. Kot strojni inženir je dalj časa služboval v Nemčiji, kjer je spoznal razliko med evropskim demokratičnim sistemom in komunistično ureditvijo v nekdanji Jugoslaviji. Ko se je vrnil v Slovenijo, se je kljub življenjskemu tveganju  zavestno odločil, da se bo z vsemi svojimi močmi zavzel za odpravo komunizma. Ob litostrojski stavki je ustanovil prvo stranko, s čimer je Slovenijo postavil v prve vrste držav v vzhodnem bloku, ki so prekinile enostrankarski sistem in začele z demokratičnimi spremembami. S tem je izkazal ne le pogum, pač pa vizionarstvo, uresničil svoje zgodovinsko poslanstvo in umestil Slovenijo med moderne demokratične države.

France Tomšič je bil vizionar, aktivist, domoljub, resnicoljub, demokrat in prijatelj ljudi v stiski. Bil je eden glavnih pobudnikov slovenske pomladi, simbol moderne socialdemokratske politike in borec za pravice slovenskega delavstva. V nasprotju z vladajočimi politiki takratnega enopartijskega režima, ki so se sklicevali na delavske interese in bolj ali manj zlorabljali delavsko govorico, je bil Tomšič pravi delavski, sindikalni, zares socialdemokratski voditelj.

France Tomšič je s svojim političnim poslanstvom začel leta 1986, ko se je v Kamniku vključil v razpravo o zazidalnem načrtu B3 Novi trg in organiziral občane, da so se uprli nameravanim razlastitvam zemlje na Kamniškem. Naslednji uspešni poskus organiziranja zunaj sistema oblasti je izvedel v Litostroju leta 1987, ko je vodil stavko 5.000 litostrojskih delavcev, med katero je bil ustanovljen iniciativni odbor Socialdemokratske zveze, prve opozicijske stranke v tedanji komunistični Vzhodni Evropi. Po ustanovitvi poljske Solidarnosti, ki je dosegla sindikalne svoboščine, je bila prav ustanovitev stranke največji udarec enopartijskim sistemom celotnega vzhodnega bloka. France Tomšič je s tem začel boj za demokratične spremembe v Sloveniji, takrat je s svojim političnim programom prižgal iskrico, ki je zanetila slovensko pomlad. Slovenija je prav po Tomšičevi zaslugi konec osemdesetih let odigrala v Evropi vodilno vlogo pri demokratizaciji vzhodnega bloka. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da je berlinski zid začel pokati prav v Ljubljani.

V slovenski ustavi je zapisano, da je Slovenija socialna in pravna država, da je dovoljena svoboda političnega in sindikalnega organiziranja, vse to je sad dela in poguma Franceta Tomšiča.

France Tomšič je bil človek konkretnih dejanj. Ni se zadovoljil samo s kritiko, ampak je svojo besedo ter tudi življenje zastavil za to, da so delavci prvič v takratni Sloveniji in Jugoslaviji prišli do političnih pravic.

Ko je bila leta 1989 ustanovljena Socialdemokratska zveza Slovenije, ki velja za predhodnico sedanje Slovenske demokratske stranke, je France Tomšič postal njen prvi predsednik. Jeseni istega leta je vodenje stranke prepustil dr. Jožetu Pučniku in se vključil v organiziranje Demokratične opozicije – Demos. V tem obdobju je aktivno deloval tudi v Demosu na Kamniškem. Na prvih svobodnih demokratičnih volitvah aprila 1990 je bil izvoljen za delegata v Družbenopolitični zbor Skupščine republike Slovenije in v njem aktivno deloval do leta 1992. Bil je eden glavnih pobudnikov pluralizacije sindikalnega gibanja, saj je prevzel organiziranje prvega sindikata, ki ni izhajal iz takratne monopolne slovenske sindikalne organizacije. Sindikat KNSS Neodvisnost je bil tako ustanovljen spomladi 1990 in France Tomšič je bil njegov predsednik do leta 1997. Na volitvah 1992 je tudi kandidiral za predsednika države. Ko je bil na vrhuncu politične moči, se je umaknil iz aktivne politike, ostal pa je povezan z ljudmi, ki so si prizadevali za razvoj demokracije – njegove politične zapuščine.