Osamosvojitvena vlada

Objavljeno: .

V dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku je 15. junija 2012 v soorganizaciji Društva sv. Jakoba in Društva Demos na Kamnik potekala dobro obiskana predstavitev najnovejše knjige zgodovinarke, novinarke in publicistke Rosvite Pesek.

Monografija z naslovom “Osamosvojitvena vlada. Kako so gradili državo” je zgodovinski oris delovanja Demosove skupine politikov, ki je upravljala z izvršno oblastjo in je pripravila Slovenijo, nekdanjo republiko v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, na samostojno življenje.

Osamosvojitvena vlada  7412.jpg - 107.16 Kb  7427.jpg - 97.38 Kb  dscn6093.jpg - 107.15 Kb   dscn6095.jpg - 94.16 Kbdscn6110.jpg - 83.93 Kb

Proslavili smo dan državnosti

Objavljeno: .

dandr1Dan državnosti smo proslavili v krajevni skupnosti Mekinje, kjer že dvajset let na kresno noč prižigajo kres. Letos so se odločili medse povabiti predstavnike Društva Demos na Kamniškem, saj se v teh v teh dneh spominjamo večičastnih trenutkov v Slovenski zgodovini - ko je naša domovina končno postala tudi država, ki smo jo morali že prvi dan braniti.

V kulturnem programu so nastopili otroci iz podružnične šole Mekinje in Mekinjski oktet, slavnostni govor pa je imel Jože Berlec, ki je kot delegat Demosa sodeloval pri zakonodajnih osamosvojitvenih korakih v takratni Skupščini RS. Po končanem programu smo si lahko ogledali še film, ki govori o vojni za Slovenijo.

dandr2

 

dandr3Nagovor Jožeta Berleca ob dnevu državnosti v Mekinjah:

Spoštovani krajani, dragi gostje!

V veliko čast in veselje mi je, da smem danes, ob praznovanju 20. obletnice samostojne Slovenije, na vašem tradicionalnem kresovanju spregovoriti nekaj besed, predvsem o obdobju okoli slovenskega osamosvajanja.

Ponosen sem, da sem imel to čast, takrat, v zgodovinskih trenutkih, biti zraven – na listi Demosa sem bil namreč izvoljen v takratno Skupščino SRS – v zbor združenega dela. Seveda na našo osamosvojitev gleda vsak s svojimi očmi in iz svojega zornega kota – tako tudi jaz. Glede na to, se z mnogimi že napisanimi zgodbami o tistem času povsem, delno ali pa sploh ne strinjam. Žal, še vedno velja, da smo po bitki generali vsi in drugo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Ko te dni gledam na televiziji oddaje o našem osamosvajanju, o zaslugah posameznikov, dobi človek vtis, da so skoraj vse naredili ljudje iz stranke, ki je tiste dni sestopala iz oblasti, kar pa je skrajno neobjektivna slika.

Pa se vrnimo v tisto obdobje, ki je na koncu le prineslo samostojnost in politično svobodo za vse Slovence in samostojno državo Slovenijo, po kateri so mnogi hrepeneli v že davnih časih.

Tako kot velja zelo pogosto v našem življenju, je zelo pomembno biti ob pravem trenutku na pravem mestu. Če se ozremo na leto 1968, smo zelo kratek čas občudovali praško pomlad, ki jo je takratni ruski vladar Brežnjev s krvjo zatrl le zato, ker čas za to še ni dozorel. Mnogo več sreče so imeli Poljaki 20 let kasneje, ker je bil tedaj na oblasti napredni ruski predsednik Gorbačov, ki je spoznal, da demokratičnih gibanj prav dolgo ne bo mogoče več zatirati. Klima v hladnih predelih za železno zaveso se je pričela počasi topliti in doživela nekakšen višek 9.11.1989, ko je padel berlinski zid.

V Jugoslaviji je postajala situacija po smrti Tita vedno bolj zmedena, na dan so pričela prihajati stara nasprotovanja in zamere, mednacionalna sovraštva, gospodarska situacija se je slabšala, nezadovoljstvo med državljani je začelo naraščati in v decembru 1987 se je zgodil prvi štrajk v Jugoslaviji – v Litostroju. Tudi tedaj je bilo izjemno pomembno, da je bil ob pravem trenutku na pravem mestu pravi človek – na čelo zaposlenih je stopil naš rojak, častni občan Kamnika – France Tomšič. S tem dnem se je pričela pisati nova doba za Slovenijo – posledica takratnih gibanj je bila 16. februarja 1989 ustanovitev prve opozicijske stranke, kar kmalu za njo pa se je ustanovilo še več novih demokratičnih strank. Jeseni istega leta pa je bila ustanovljena opozicijska koalicija DEMOS, ki je dobre pol leta kasneje, aprila 1990, slavila zmago na prvih večstrankarskih demokratičnih volitvah v Sloveniji.

DEMOS je imel v Skupščini skromno večino – 54,51%, zato je lahko oblikoval prvič tudi desno vlado (ki sicer ni bila v celoti sestavljena iz desnih politikov). Ta zmaga "desnih" politikov je bila bolj skromna, kot kaže rezultat. Vedeti moramo, da je bilo predsedstvo bolj levo usmerjeno, da so vse ostale organe v Sloveniji vodili izključno "zvesti" kadri ZK, da so bili skoraj vsi uslužbenci v vseh organih iz starih struktur, banke in vse večje organizacije trdno v rokah komunistov. Ocenjuje se, da je tedanja vlada in Skupščina imela le cca 15% oblasti v svojih rokah, vse ostalo pa so seveda vodili "stari" komunistični kadri.

dandr4

V takšni situaciji seveda ni bilo lahko delati, saj so bila na vsakem koraku "polena". Tudi tako imenovana lustracija, ki so si je nekateri zelo želeli, tedaj ni bila izvedljiva, saj se moramo zavedati, da je bilo tudi v strankah združenih v DEMOS kar nekaj ljudi, ki tega nebi podprli.

Delo v tej novo oblikovani Skupščini Republike Slovenije je steklo v maju 1990 z mnogimi težavami. Mnogi smo postali politiki šele z izvolitvijo, nekateri pa so bili že dobro utečeni v tem delu. Ta druga skupina delegatov je predstavljala novo opozicijo, ki je zelo spretno "pomagala" pri ustvarjanju pogojev za težave. No, delo je kljub vsemu steklo in ko sedaj gledam datume, kako hitro se je vse odvijalo, sem kar presenečen. Vsaka majhna zmaga, ki smo jo morali doseči nasproti opoziciji in predvsem preverjenim partijskim kadrom, je bila trda in mučna. Pri nekaterih glasovanjih je potem sicer izgledalo, kako zelo smo si enotni, dejstvo pa je bilo zelo drugačno.

V decembru 1990 smo razpisali plebiscit, ki je briljantno uspel, za odločitev o razpisu pa je bilo v Skupščini mnogo izjemno težkih diskusij. Mnogi delegati so bili načelno za, vendar pa so sprožali diskusije, ki so dokazovale, kako zelo temu nasprotujejo. Bili so celo delegati, ki so tedaj igrali dvojno vlogo. Vsaj ta navidezna enotnost, je tedaj prepričala Slovence, da smo izkoristili zgodovinsko danost, da glasujemo in potem ustanovimo samostojno državo Slovenijo.

Tudi po plebiscitu ni šlo vse gladko. Po raznih variantah in variacijah smo vendarle sprejeli v februarju tudi resolucijo za sporazumno razdružitev SFRJ. V juniju smo sprejeli nove simbole Slovenije in razglasili svojo samostojnost. Tudi pri sprejemanju vseh teh aktov je bilo mnogo zapletov – med simboli je bil izjemen problem rdeča peterokraka zvezda, od katere se je bilo izjemno težko posloviti. SFRJ je zelo spretno speljala še ogromne količine denarja iz Slovenije in nas tako močno oškodovala, vendar tedaj, ko smo bili nekoliko v zanosu, je bila za nas najpomembnejša samostojnost, vse ostalo, smo rekli, bomo že rešili in premagali. Prenehali smo seveda plačevati v blagajno SFRJ carine, davke in vse ostale prispevke, kot tudi prispevke za nerazvita področja v tedanji Jugoslaviji, kar nam je do neke mere nadomeščalo tisto, kar so nam dobesedno ukradli.

DAN SAMOSTOJNOSTI– slavnostna seja v Skupščini – vse svečano, lepo, za gledalce brezhibno. Slovesnost pred Skupščino – proslava, slavje ob ustanovitvi prve Slovenske države, lepa svečanost, ki pa je bila skaljena s strani najvišjega vodstva – zvestih partijskih funkcionarjev. Nihče si do danes nikjer ni privoščil, da bi ob takšni državni slovesnosti, ob kratkem verskem obredu, ki je bil s protokolom celo predviden in formalno z vseh strani potrjen, nadškofu in Slovenskemu metropolitu, ki je imel mnoge zasluge za diplomatske podpore Sloveniji iz tujine, izklopil mikrofon. To je bilo simbolično dejanje, ki pa je jasno povedalo, kakšna je realnost. Kljub takšnim klofutam, smo upravičeno slavili in smo lahko še danes kljub vsem težavam, ponosni na svojo državo.

Naslednje jutro pa je prineslo tisto, česar si zanesljivo nismo želeli, grožnja pa nam je visela nad glavo – vojno. Na vojaško obrambo seveda nismo bili dobro pripravljeni, saj nam je JLA s pomočjo svojih zvestih kadrov v civilnih organih občinskih oblasti, uspela odvzeti precejšnjo količino orožja tedanje teritorialne obrambe. Ker bi v frontalnem boju gladko izgubili to bitko, nam je pomagala naša enotnost med vsemi ostalimi civilnimi organizacijami in vsemi prebivalci. Spomnimo se izredno uspešnih blokad vojašnic – skozi te blokade so mnogi šele spoznavali resnico o napadu JLA na Slovenijo. Poleg tedanje maloštevilne vojske in policije, smo tedaj tudi gasilci odigrali močno vlogo – organizirali smo blokade na cestah, in tako otežili in upočasnili prodiranje JLA – prve blokade smo naredili kar z najtežjimi gasilskimi vozili, ki pa smo jih ob prvi priliki zamenjali z težkimi tovornjaki. Skupaj s štabom CZ smo izdelali tudi druge blokade z avtobusi, v katerih so bile jeklenke z gospodinjskim plinom, očistili in usposobili smo zaklonišča,.. Vse to je bilo mogoče, ker smo imeli povsem samostojen sistem obveščanja in komuniciranja brez kakršne koli navezanosti na vojaške strukture.

Tudi vojna je minila, žal ne brez žrtev in prav bi bilo, da bi se teh žrtev spominjali vsaj tako in takšno častjo, kot se spominjamo herojev iz 2. svetovne vojne.

Ta mala Slovenija je s spretnostjo premagala tedaj 5. najmočnejšo vojaško armado v Evropi. Da smo to uspeli, je moralo biti mnogo dejavnikov, ki so nas v tem boju podpirali. Večina teh dejavnikov, pa je bilo žal v Sloveniji. Tuja diplomacija, razen redkih izjem, ni podpirala razpada močne Jugoslavije, zato je sledila Brionska deklaracija in trimesečni moratorij na vse spremembe v Sloveniji. Na vso srečo, Jugoslovansko vodstvo tedaj ni bilo sposobno tega moratorija izkoristiti, zelo dobro pa ga je izkoristila Slovenija. Po tem moratoriju formalno tudi zahodne države niso imele več tehtnega razloga za nepriznavanje Slovenske samostojnosti, Slovenijo je zapustila JLA in po treh mesecih so se priznavanja začela vrstiti – to je bila potem še dejanska SAMOSTOJNA SLOVENIJA.

Po dvajsetih letih je o tej naši bližnji zgodovini sicer napisanih že nekaj knjig, zgodovina pa o tem še modro molči. V šolah se naši otroci še vedno uče o uspešnih bojih Jugoslovanske armade, o Titu, o uspehih komunistične partije,…. , o slovenski osamosvojitvi pa zgodovina še molči.

Delo v Skupščini je seveda teklo dalje, razlike med levimi in desnimi se niso zmanjševale, temveč marsikdaj celo poglabljale. Ker smo veliki projekt osamosvajanja uspešno izpeljali, so nekateri mislili, da smo vse najpomembnejše že naredili. V teh nekoliko mirnejših trenutkih, pa po naši slovenski navadi – borba za oblast v okviru DEMOS-a in seveda tudi drugi niso mirovali. Bili smo svobodni, sedaj je pomembno, kdo vlada. Sledil je razpad DEMOS-a in posledica tega je bil seveda padec prve slovenske vlade – vodenje vlade so prevzeli zopet preverjeni komunistični kadri. Ob glasovanjih o nezaupnici vlade je ob zadnjem poskusu bilo zelo jasno videti, kateri delegati sicer formalno desnih strank, vendarle prihajajo iz levice – ob analizi med potekom tajnega glasovanja smo do enega glasu točno napovedali izid tajnega glasovanja.

Prva vlada in delegati prvih demokratičnih volitev, smo skušali narediti mnogo dobrih zakonov, pa se nam vedno ni vse posrečilo – delati smo morali namreč hitro, saj smo bili pravzaprav skoraj brez zakonov.

Zanesljivo pa je bilo to obdobje najnižjih davkov in zelo produktivno, kar za današnjo situacijo v parlamentu in vladi ni mogoče trditi.

Po priznanju Slovenije so sledili izredni uspehi našega gospodarstva in tudi politike. Ne smemo pozabiti na vstop v NATO, sprejem v EU in sprejem v evrsko monetarno unijo. Mnogi so govorili o slovenski zgodbi o uspehu, saj smo postali vzor za mnoge države iz jugovzhodne evropske regije.

Vse te moje besede morda ne zvenijo prav slavnostno, morda celo nekoliko depresivno. Priznam, da sem globoko užaljen, da smo Slovenci dovolili, da je "naša" oblast v tako kratkem času izničila zgodbo o uspehu nove države. Še bolj pa me žalosti dejstvo, da se je z radikalno-liberalnim vodenjem, poteptalo vse vrednote, ki še danes veljajo v mnogo bolj pokvarjenih okoljih. V Sloveniji danes velja, vse kar je v nasprotju z duhovnimi vrednotami, vse, kar je nasprotno od tistega, kar učijo vere, vse, kar je pokvarjeno v dno duše, le to nekaj velja. Menim, da je to največja škoda, ki smo si jo Slovenci povzročili, posledice tega bodo dolgoročne in zelo težko popravljive. Situacija danes me zelo spominja na situacijo izpred dvajsetih let in tako kot smo takrat uspeli iztrgati se iz Jugoslavije, bi morali sedaj narediti tudi vse, da se iztrgamo iz teh procesov samouničevanja, pokvarjenosti, izprijenosti,… Morda pa vendarle ta trenutek kliče po nekem novem Demosu – neki desni koaliciji, ki bo uspela zasukati negativne trende na vseh področjih. Nujne so takoj nove volitve, pred tem pa nek dogovor strank, ki bi v tej koaliciji sodelovale. Kakršna koli velika koalicija SDS in SD je kljub vsemu, po mojem mnenju, nenaravna in ti isti ljudje, ki danes v sedanji vladi delujejo slabo in pokvarjeno, ne bodo mogli biti jutri boljši in delati pošteno. To je iluzorno. Torej obvezno nujno potrebujemo novo desnosredinsko koalicijo, ki mora na volitvah zmagati in začeti reševati zavoženo situacijo.

Spoštovani, kljub težavam, ki nas pestijo predlagam, da danes pozabimo nanje, se spominjamo le lepih strani in se sproščeno poveselimo ob kresu, ki so ga pripravili tukajšnji domačini za lepo praznovanje Slovenske samostojnosti PRAZNIK DNEVA SLOVENSKE DRŽAVNOSTI. Po praznovanju pa seveda ne vojne, temveč zmagoviti pohod na parlamentarne volitve z zmago desnosredinske povezave.

Jože Berlec

General Rudolf Maister

Objavljeno: .

VOLILNI ZBOR DRUŠTVA RUDOLF MAISTER KAMNIK

D26771.jpg - 22.01 Kbne 12. 4. 2012 je v  sejni sobi Občine Kamnik  potekal volilni občni zbor Društva general Maister Kamnik, na katerem so pregledali delo v preteklem letu, predstavili načrte za letošnje leto, izvolili pa so tudi nove organe društva, med njimi tudi novega predsednika. Prisotni na zboru so ugotovili, da se čedalje več članov društva udeležuje dogodkov  tako ob Maistrovih praznikih (ob 29. marcu kamniškem občinskem prazniku in 23. novembru Dnevu generala Rudolfa Maistra), kakor tudi vseh drugih domoljubnih praznikih. Pohvalili so se, da dobro sodelujejo tudi z ostalimi domoljubnimi društvi v občini, za največji dogodek  preteklega leta pa štejejo slovesno razvitje društvenega prapora. Še posebej pa so z navdušenjem sprejeli novico o sklenitvi pogodbe o solastništvu nad Maistrovo hišo, kar bo omogočilo ureditev dolgo želene Maistrove spominske sobe. (več o delu zbora društva si lahko preberemo na povezavi .

dscn06391.jpg - 17.30 Kb dscn06781.jpg - 51.85 Kb

Dosedanjega predsednika Nikolaja Pinteriča je zamenjal Ivan Sekavčnik (na sliki desno)

 

Slovesnost v počastitev 20. obletnice slovenskega plebiscita

Objavljeno: .

23. decembra 2010 je bila v Galeriji Mihe Maleša v Kamniku osrednja občinska prireditev v počastitev obletnice slovenskega plebiscita, ki je bil izveden ravno na ta dan pred 20 leti. Prireditev, na kateri so kot govorniki nastopili nekdanji delegat republiške skupščine v letih 1990-92 Jože Berlec, nekdanji predsednik Demosa na Kamniškem Igor Podbrežnik in častni pokrovitelj prireditve kamniški župan Marjan Šarec, je organiziralo društvo Demos na Kamniškem. Za kulturni program je z recitalom pesmi poskrbel Tone Ftičar, zapeli pa so pevci Kvarteta Krt.

Slovesnosti so se poleg župana Marjana Šarca udeležili tudi poslanka DZ mag. Julijana Bizjak Mlakar, načelnik UE Kamnik in nekdanji predsednik Izvršnega sveta Občine Kamnik Miha Novak, častni občani, akterji osamosvojitvenih dogodkov na Kamniškem ter nekdanji in sedanji občinski svetniki in svetnice.

Nekdanji delegat republiške skupščine iz let 1990-92, Jože Berlec, je v svojem govoru orisal ozadja nekaterih odločitev za osamosvojitev ter povedal, da je v začetku tedanja opozicija precej nasprotovala DEMOS-ovim osamosvojitvenim težnjam. Kljub začetnemu nezaupanju pa so kmalu razlike premagali in zelo složno nastopili na plebiscitu, ki je zato prinesel tudi dober rezultat. Po njegovih besedah nam danes manjka enotnosti, ki smo jo imeli takrat. Čeprav smo glede reševanja sedanjih problemov in gospodarske situacije precej neenotni in malodušni, je po Berlečevih besedah potrebno ohranjati optimizem in tako tudi delovati.

Predsednik društva DEMOS na Kamniškem, Igor Podbrežnik je v svojem govoru večkrat izpostavil pomen pokojnega Kamničana Franceta Tomšiča, ki je bil s svojo Litostrojsko stavko decembra 1987 začetnik demokratnično-osamosvojitvenega gibanja, ki je prišlo do izraza že nekaj mesecev po stavki in v nadaljnih treh letih. Predlagal je tudi, da se Francetu Tomšiču (posmrtno) podeli častno občanstvo Občine Kamnik. Ni pa pozabil omeniti tudi kamniško žrtev vojne za Slovenijo, Edvarda Peperka, ki je daroval svoje mlado življenje za samostojno Slovenijo.

Kamniški župan Marjan Šarec je v svojem govoru poudaril potrebo po sodelovanju in iskanju kompromisa med različnimi mnenji, česar dandanes primanjkuje tako na levi kot desni politični strani. Zavzel se je, da bi vrednote slovenske osamosvojitve negovali še naprej, zato je tudi z veseljem sprejel častno pokroviteljstvo nad nocojšnjo prireditvijo.

 

 

 

Vir: Kamnican.si

Rudolf Maister - predstavitev knjige Andreja Zlobca, Maistrovega borca

Objavljeno: .

 

V okviru programa praznovanja letošnjega občinskega praznika, ki ga občina Kamnik praznuje v spomin na rojstni dan velikega kamniškega rojaka Rudolfa Maistra, je v kamniški Matični knjižnici 21. marca potekala predstavitev knjige Andreja Zlobca V vihri petih vojn: Spomini Maistrovega borca. Zanimivo knjigo je v pogovoru z direktorico mag Bredo Podbrežnik Vukmir predstavila Zlobčeva hčerka Dušica Kunaver, ki je zbrala in uredila očetove spomine v štirih knjigah.
 
Zapisi klenega Kraševca so povezani z usodnimi trenutki slovenske zgodovine. V bojih za severno in južno mejo beremo Zlobčeve spomine, kako se je kot dvajset letni fant pridružil prostovoljcem generala Maistra. Pozneje je kot prostovoljec sodeloval v bojih na jugoslovansko-albanski meji.
 
»Sanjal sem o domu, tedaj še nisem vedel, da skoraj dvajset let ne bom videl rodne vasi. Domov nisem smel. Moj Kras je ostal italijanski. Vojne zato za mene še ni bilo še ni bilo konec – še dolgo ne!« je zapisal verjetno edini Slovenec, ki je doživel in preživel pet vojn prejšnjega stoletja. Zapisal je tudi, da te »spomine piše zato, da bodo sinovi vedeli, da svoboda ni samoumevna«, hčerka Dušica pa je v Kamniku dodala, da ne sme umreti, dokler  ne bodo vsi njegovi bogati spomini zaživeli v knjigah…
 
»Oče nam otrokom ni nikoli govoril o vojni, pač pa nam je Maistra vedno prikazal kot idola in dejal: ‘Maister nam je bil kot oče, bal se je za naša življenja’, pravi Kunaverjeva in doda, da je njen oče šel z ostalimi prostovoljci peš iz Ljubljane na Koroško. Maistrov borec Zlobec v svojih spominih opiše tudi odločilne trenutke, ko so Maistrovi borci v Mariboru razorožili Zeleno gardo mariborskih nemškutarjev in kako je 23. novembra 1919 v poldrugi uri bliskovite akcije Maribor ob petih zjutraj postal slovenski…
 
Za Kamničane je bilo še posebej zanimivo dejstvo, da je avtor spominov Andrej Zlobec, ki je pred tem končal intendantsko akademijo v Beogradu, tudi leta 1932 sodeloval z Maistrom, ki so ga leta 1923 zaradi bolezni upokojili, in da je leta 1933 Zlobec nekaj časa zaradi oddiha, ki ga je potreboval zaradi pljučne bolezni prebil tudi v graščini nekdanje smodnišnice v Kamniku.
 
Prispevek napisal: Franc Svetelj, Zveza društev generala Rudolfa Maistra
 
Dr. Damjan Hančič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo, je ob kamniški predstavitvi knjige zapisal naslednje:

Dušica Kunaver, hčerka kraškega avtorja Andreja Zlobca (1899-1981), je zbrala, uredila in v samozaložbi v štirih knjigah  z naslovom V vihri petih vojn izdala očetove spomine. Zapisi klenega Kraševca so povezani z usodnimi trenutki slovenske zgodovine. V bojih za severno in južno mejo beremo  avtorjeve spomine, kako se je kot dvajsetletni fant pridružil prostovoljcem generala Maistra. Kot prostovoljec je pozneje sodeloval tudi v bojih na jugoslovansko-albanski meji. Zbirka je zapis edinega Slovenca, ki je doživel in preživel pet vojn prejšnjega stoletja.

V zbirki V vihri petih vojn je Kunaverjeva zbrala rokopise svojega očeta Andreja Zlobca, ki zajemajo čas od začetka 1. sv. vojne do konca 2. sv. vojne. Vsebina knjige zajema tudi vmesni čas med vojnami in opisuje razna zgodovinska dogajanja in avtorjeva doživetja v času od začetka prve do konca druge svetovne vojne. Večina vsebine celotne zbirke je prepisana iz rokopisa, ki ga je Andrej Zlobec nameraval izdati kot knjigo, nekatera poglavja pa so vzeta iz raznih njegovih neobjavljenih člankov, pisem in življenjepisov, ki jih je pisal za razne ustanove. Hčerka Dušica Kunaver pa je dodala tudi kakšno svojo misel oz. zapis.

Andrej Zlobec je preživel pet vojn: 1. svetovna vojna (1914-1918), boji za severno mejo – Maistrov borec (1918-1919), boji za južno jugoslovansko mejo v Albaniji (1921-1922), vojna med Grčijo in Turčijo (1922-1923) in 2. svetovna vojna (1941-1945). Zbirko na več kot 700 straneh sestavljajo štiri knjige z naslovi: V viharju 1. svetovne vojne, V bojih za severno in južno mejo, Častnik kraljevine Jugoslavije in Obveščevalec Osvobodilne fronte. Vse štiri knjige so opremljene z uvodnimi besedami  mag. zgodovine Marka Štepca iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, fotografsko gradivo pa je zbrano iz sedmih muzejev in arhivov.

Andrej Zlobec je začel pisati spomine v italijanskem taborišču na gori Monte Viso. Ko se je po kapitulaciji Italije vrnil domov, je te zapiske prinesel s seboj. S pisanjem spominov je nadaljeval leta 1945, ko se je tik pred osvoboditvijo kot invalid vrnil iz Poljanske jetnišnice v Ljubljani. V 1. sv. vojno je bil vpoklican kot 15-letni fant, mobiliziran za delo v zaledju fronte, vojaško suknjo pa je slekel v začetku 2. sv. vojne kot član generalštaba jugoslovanske vojske, kot intendantski načelnik Triglavske divizije.

V zapuščini Andreja Zlobca je dvoje priznanj: potrdilo in značka Maistrovega borca in brošura, v kateri je poimensko imenovan, in medalja OF ob 40-letnici ustanovitve OF leta 1981 (ki pa je ni videl, ker je umrl pred njeno podelitvijo, istega leta v Ljubljani). Avtor je svoje zapise namenil predvsem mladim, predvsem šolajoči se mladini, da se jim približa vrednote življenja v svobodni domovini. Ker splošna zgodovina premalo pove o resničnih dogodkih, zato so dogodki, opisani v teh knjigah, dopolnilo zgodovini.