Vido Kregar: Svete Višarje 2017 - Kaj čem drugega rečt, zgodilo se je

 

Sreča ni v glavi in ne v daljavi,

ne pod palcem skrit zaklad.

Sreča je, ko se pot dobro opravi.

In ko imaš nekoga rad. (Pavčkov Tone iz Šentjurija na Dolenjskem)

 

Pokojni pomožni ljubljanski škof je enkrat zapisal: »Menjavala se je pesem in molitev, pa tudi veselo kramljanje.«.

Jože Dolenc pa je zapisal »Romanje, tisto pravo, naj bo to v daljna svetišča ali v najbližjo domačo romarsko cerkev, je v svojem bistvu še vedno molitev. Romanje je še vedno manifestacija verskega prepričanja. Vsak romarski kraj je povezan z zgodovino odrešenja, posebno po Mariji s Kristusom. Romanje pomeni več molitve, premišljevanja, kar naj bi bilo združeno s spovedjo in obhajilom.  Namen romanja je, da se z njega vračamo domov notranje bogatejši. Pravo romanje je vedno samo tisto, na katerem smo obogatili svoje zveze s Bogom in bližnjimi, tudi s tem, da smo jim romanje omogočili, bolnim in starim pa olajšali.«

Se mi zdi, da je potekalo približno tako, ampak tudi pravijo, da lačna vrana siti ne verjame, in menim, da tisti, ki so se spočiti pripeljali pod goro ne bi smeli pešcem, preizkušenim v sto kilometrih pešačenja diktirati tempo hoje. V takem kontekstu namreč lahko vsak porazi vsakogar. A že zgoraj piše da romanje ni tekma in smouveljavljanje med romarji, ampak je pot k bogu, in ta bi že lahko bila boj, ampak ne konkurenčni, ampak s samim sabo.

Kako je bilo z vami ne vem, ampak zame velja, ko sem med obredom slišal Montanaro (prastaro pesem o hčeri sonca, in o njeni usodi), katero sem v svetišču razumel kot nagovor Matere božje,  se mi je v duhu podrl zid, katerega kamni še ležijo, ampak čas jih bo zasul. Zato vam tudi pišem.

Vsak ima svoje razloge v svojem srcu, ampak nemara bi skupaj na romanju le morali najti več skupnega, in upam, da je ta skupni imenovalec lahko za vse dosti obsežen.

Hvala Robertu in Jožetu za darovano mašo in vsem, ki ste prišli na Svete Višarje, stokrat hvala pa tistim, ki ste poskrbeli za prijatelja Felčija. Bog vam povrni.