Člani kamniškega Društva general Maister na Koroškem

Društvo general Maister Kamnik je 23. septembra  za svoje člane in prijatelje pripravilo strokovno ekskurzijo na avstrijsko Koroško, v kraje, kjer so potekali po prvi svetovni vojni boji za pripojitev Koroške k novoustanovljeni državi SHS.

Takšne ekskurzije so že tradicionalne. Upravni odbor Društva general Maister pod vodstvom predsednika Ivana Sekavčnika zmeraj pripravi bogato vsebino, zato se jih člani radi udeležujemo.

V Avstrijo smo vstopili  na Jezerskem.

Na poti proti Velikovcu smo se spomnili nekaterih osebnosti, ki so živele tu in so povezane s Kamnikom. Na Obirskem je dolgo časa živel koroški čedermac Tomaž Holmar. Njegov rod izhaja iz Vodic nad Kamnikom. To je bil duhovnik, ki je zavestno gojil govorjeno in peto slovensko besedo v cerkvi in zunaj nje. Sam je rad pripovedoval, kako je prišel na Obirsko. Prej je bil duhovnik v osrednjem delu Koroške. Neko jutro ga je nekdo nemško pozdravil. On pa mu je odgovoril z »dobro jutro«. Nemčurji so ga tožili škofu v Celovcu. Ta mu je rekel, naj se izgovori, da se je zmotil. Tega ni hotel. Po vsakem takem dogodku in vsaki udarnejši slovenski pridigi so ga premestili bližje slovenski meji, goram. Na koncu je rekel: »Zdaj me lahko vržejo samo še čez hribe.«

Pri Holmarju je bila dolga leta kuharica Milka Hartmanova, znana koroška pesnica. Pred leti, ko je Liro vodil Samo Vremšak, je zbor pel njene pesmi. Pesnica pa je prisostvovala koncertu, ki je bil v avli Srednješolskega centra Rudolfa Maistra.

Na Koroškem je živela in ustvarjala tudi pisateljica in kulturna organizatorka Anita Hudl (1946–2012), doma iz Kamnika (Anica Debevec).  Prizadeto je doživljala položaj slovenščine in Slovencev na avstrijskem Koroškem. V njen spomin smo prebrali kratek odlomek iz črtice Kako sem doživela prave dame, v katerem je prikazana vindišarska govorica, za katero je značilna pogosta raba nemških popačenk.

Koroška slovenska kultura ima dolgo zgodovino. Med drugimi so jo že od 16. stoletja utemeljevali t. i. bukovniki, o katerih smo med vožnjo spregovorili nekaj besed, pa vendarle je na avstrijskem Koroškem malo vidno, da tu živijo Slovenci. O tem pričajo tudi maloštevilni slovenski zapisi imen vasi in sploh slovenski napisi v krajih, kjer smo se vozili.

Najprej smo se ustavili v Velikovcu pri grobu in spomeniku padlim slovenskim prostovoljcem in njihovim nasprotnikom avstrijskim vojakom. Slovenski prostovoljci so pod vodstvom nadporočnika Franja Malgaja, ki je v bojih na Koroškem padel,  leta 1918 zavzeli Mežiško dolino, Dravograd, Pliberk, Velikovec, Labot in Št. Pavel. Če bi narodna vlada v Ljubljani razumela, za kaj se bojujejo Rudolf Maister, Franjo Malgaj, Alfred Lavrič in drugi, pravočasno poslala vojaško pomoč in se v mednarodnih diplomatskih stikih bolj zavzela za slovensko ozemlje, bi verjetno večji del Koroške ostal slovenski.

Iz Velikovca smo nadaljevali pot do Gosposvetskega polja in Gospe svete, kjer smo si pod strokovnim vodstvom ogledali veličastno gotsko cerkev. Potem smo se ustavili v Celovcu, kjer smo v razkošni baročni  dvorani grbov v deželni hiši občudovali Knežji kamen in grbe knezov in plemiških družin. Resnično veličastno! Na sprehodu po Novem in Starem trgu smo se ob kipu poklonili Mariji Tereziji, cesarici Svetega rimskega cesarstva, ki je v svoji štiridesetletni vladavini z različnimi ukrepi vplivala tudi na boljše življenje naših prednikov.

Po kosilu na obrobju Celovca smo se peljali skozi vasi Škofiče, Rožek, Št. Jakob v Rožu, Bistrica v Rožu. V Št. Jakobu smo si ogledali spomenik borcem za severno mejo, v Bistrici v Rožu pa Goršetovo galerijo na prostem, kjer so predstavljeni pomembni Korošci: Ožbalt Gutsman, Anton Janežič, Matija Majar Ziljski, Anton Martin Slomšek, Fran Eller, Prežihov Voranc, Luka Kramolc, Valentin Inzko in drugi. Spomnili pa smo se tudi Sketove Miklove Zale. Zgodba sega v 15. stoletje, v čas bojev proti Turkom, po drugi strani pa jo lahko razumemo kot večni boj Korošcev za svoj jezik in kulturo.

Pred povratkom v Kamnik smo obiskali še Borovlje, ki so mesto od leta 1930. Njihov razvoj temelji na puškarstvu, ki se je razvilo iz kovačnic.  Tu smo si ogledali puškarski in lovski muzej.

Zanimivo je dejstvo, da iz Koroške izhajajo pomembni slovenski kulturniki, jezikoslovci, tudi politiki, da je bila tam leta 1851 ustanovljena Mohorjeva družba,  ki je bila v preteklosti steber slovenske kulture na celotnem slovenskem ozemlju, vendar se delež slovensko govorečih na avstrijskem Koroškem vztrajno manjša.

S članstvom v Evropski uniji in samostojnostjo Slovenije je povezovanje z avstrijskimi Korošci lažje.  Namen ekskurzije je bil spoznati deželo onstran meje in njene ljudi. To je v enem dnevu težko, zato se bomo še vračali – tudi zaradi podpore Slovencem na avstrijskem Koroškem.

Marjeta Humar