Franc Antonin: Otroci gledali streljanje ujetnikov

Med vojno smo živeli na Grabnu (nasproti današnje gostilne Pri Cesarju). Zelo dobro se spominjam dni po koncu vojne, ko so mimo nas hodile kolone ujetnikov, ki so jih partizani vodili v Kamniško Bistrico, kjer so jih pobili. Kolona se je občasno ustavila in ujetniki so stali ob naši hiši – tudi povsem pri vratih. Otroci smo se prosto sprehajali med njimi. Spomnim se, ko je vstopil v našo hišo k mami v kuhinjo vojak ujetnik, oblečen v pravo uniformo (ne nemško in ne partizansko). V rokah je držal škatlo, polno denarja. Stresel je denar na mizo in prosil za kos kruha. Mama mu je kruh dala, denarja pa ni hotela, tako da ga je ponovno pobral v škatlo in hvaležno odšel (po denarju smo sklepali, da je bil Hrvat). Naslednji dan je bilo zanimivo, da ni bilo nobenega prijatelja, s katerimi smo opazovali te kolone. Drug dan, ko smo bili zopet skupaj, so mi pripovedovali, da so šli s partizani v Kamniško Bistrico, kjer so gledali, kako so partizani streljali ujetnike. Eden od teh prijateljev se je celo hvalil, da so mu partizani dovolili, da je tudi on streljal.

Spominjam se tudi drugih dogodkov po vojni. Nekega dne mi je oče naročil, da sem šel proti Podgorju, kjer smo imeli njive (na tem mestu imam danes hišo), da pogledam, če se na naši njivi ne pase kakšen konj – v okolici se je tedaj namreč potikalo več konj brez nadzora. Z menoj pa je šel tudi prijatelj – sosed Stanko. Ko sva prišla do naše njive, je začelo ropotati – partizani in stražniki v taborišču, so silovito streljali za pobeglimi ujetniki. Nekateri so uspeli pobegniti. Enega ubežnika pa so ujeli na njivi, ko je bežal proti podgorskemu gozdu. Midva sva se pred streli skrila za betonski del kozolca, ki je bil ob poti. Prav tu mimo so pripeljali ujetega fanta, ki jih je rotil: »Brate, nemoj da me biješ.« Seveda so ga vso pot pretepali in vlekli nazaj proti taborišču, vendar jim je ob železniški progi še enkrat ušel. Pokosili so ga rafali. Nanj so metali celo bombe – bil je povsem razmesarjen. Taborišče je bilo na sedanjem ozemlju med Aškerčevo in Mlakarjevo ulico ter Ljubljansko in Kranjsko cesto. Tu so bili štirje bunkerji in nekaj podzemnih soban, v katerih je bilo vodstvo kasarne. Tu so bili med vojno nemški vojaki – tudi s težko oborožitvijo, po vojni pa so imeli tu zaprte ujetnike – domačine in tudi prebežnike. Neko manjše taborišče, v katerem so bile v glavnem družine z otroki, pa je bilo na mestu, kjer je danes trgovina TUŠ na Zapricah. Ko sva šla s prijateljem mimo tega taborišča do naše njive, sva tam videla veliko vozov, na katerih so bile predvsem ženske in otroci, nekateri otroci pa so se skrivali pod vozmi. Na konju je prijahal partizan, nekaj vpil in streljal v zrak, ob tem pa je bilo slišati veliko kričanja in jokanja predvsem žensk in otrok. Bilo nama je zelo neprijetno in sva šla kar hitro mimo.

Ta dan, ko so lovili pobegle ujetnike, so partizani ustrelili tudi znanega kamniškega trgovca in predvojnega župana Antona Stergarja, ki je bil zelo spoštovan Kamničan.

Kot otrok seveda vsega takratnega dogajanja nisem povsem razumel. Kljub vsemu pa se mi je vtisnilo v spomin nekaj dogodkov in slik, ki jih ni mogoče zbrisati – zarezale so se globoko v spomin in v njem ostajajo. Ti spomini tudi nehote oblikujejo človekovo osebnost, kar se v zrelih letih čuti kot odpor do ideologij, ki takšno krutost celo zahtevajo.

Celoten prispevek lahko preberete v knjigi Prelomna leta, ki je izšla v založbi Društva Demos na Kamniškem.