Tomaž Erzar: Prijatelja spoznaš v nesreči, res?

Objavljeno: .

dr. Tomaž Erzar, teolog, filozof in psiholog psihoanalitik ter pedagog, se sprašuje, ali prijatelja res spoznamo šele v nesreči. Ugotavlja, da temu ni tako, saj prijatelje lahko dobro spoznamo tudi v srečnih časih, medtem ko nesreča to prijateljstvo še poglobi, kar ponazori s »/…/ pomočjo nenavadno iskrenih in simpatičnih pričevanj iz knjige Čas počasi briše o slovenskih mobilizirancih iz občin Kamnik in Komenda v nemško vojsko, ki jo je lani izdalo Društvo Demos na Kamniškem /…/« 

Da pravega prijatelja spoznaš takrat, ko si v stiski, je zelo resničen in pragmatičen nauk, ki ga dobro poznamo vsi že od majhnega. Zlezel nam je pod kožo do te mere, da sploh ne opazimo, da se v njem skriva tudi globoka zmota in past. Namreč, kakšen pa je svet, v katerem si v nesreči po definiciji vedno sam in se lahko zaneseš samo nase? In če že kdo pristopi k tebi, ko ti je hudo, je to velik čudež in ne vem kako ponižno se mu moraš zahvaliti za to milost. Nekdo, ki je bil še maloprej samo znanec ali celo neznanec, postane tvoj prijatelj, ki si ga zdaj spoznal v njegovem jedru in, hvala Bogu, da je to jedro dobro. Toda druga plat tega pregovora ali nauka je zelo drugačna, kot smo si jo zapisali v spomin. Pomoč sočloveku v stiski je nekaj, kar je najbolj normalno na svetu in za kar se nam ni treba niti klanjati niti pretvarjati niti pretirano zahvaljevati. Sočutni ljudje, in takih je kar nekaj, nudijo pomoč sočloveku zaradi sebe in ne zaradi nas. Pomoč nudijo zato, ker ne morejo drugače in ker ne bi mogli živeti z mislijo na to, da so šli mimo sočloveka, ki je bil v nesreči. Ljudje, ki pomagajo drugim, to naredijo ne glede na okoliščine in imajo vedno za seboj celo vrsto človekoljubnih dejanj in izkušenj, kar so potrdile številne zgodbe o ti. pravičnikih, ki so med drugo vojno pomagali Judom (Righteous among the Nations).

Sočutni ljudje nudijo pomoč sočloveku zaradi sebe in ne zaradi nas

Pregovor torej, ki smo si ga neštetokrat izmenjali med seboj, ko smo pravzaprav hoteli samo povedati, kako grdo nas je razočaral kak prijatelj, ne izraža samo delno netočen, ampak povsem napačen in izkrivljen pogled na svet, človeka in sočutje. Iz njega veje globoko razočaranje in resignacija v stilu: ko si srečen, si v bistvu zaslepljen, kajti obkrožajo te številni lažni prijatelji, ki te bodo slej ko prej pustili na cedilu, ko pa si nesrečen, ha, pride trenutek bridke resnice in spoznal boš, da si sam in kako naiven si bil. Po tej logiki pravzaprav tudi prijatelj v nesreči ni pravi prijatelj, saj ga k temu sili tvoja nesreča, ne pa njegova želja po prijateljstvu. Res žalostno. V nesreči se tvoji očitno koristoljubni in sebični prijatelji razbežijo, k tebi pa pristopijo samaritani in ti ponudijo svoje prijateljstvo, za katerega spet ne moreš reči, da je pravo.

Vzdušje nenehnega izrednega stanja je utrujajoče in zbuja nemoč, na katero ljudje večinoma reagiramo z jezo in nato resignacijo.

Nam tako domač in znan pregovor opisuje svet, v katerem je normalno, da so ljudje brez sočutja, to pa je svet vojne, kjer vladata sovraštvo in izdajstvo, egoističen svet, v katerem so človeku soljudje nenaklonjeni in skrbijo samo zase. Svet groze, koncentracijskih taborišč, svet črno-belega razvrščanja ljudi na redke dobre in številne slabe, svet, v katerem ljudje praviloma pogledajo stran, ko vidijo reveža, ali pa celo izkoristijo njegovo nesrečo za lastne koristi.

Tak svet se je za hip prikazal pred našimi očmi tudi nedavno, ko se je nezadržano sovraštvo razširilo iz politike v medije in na ulice. Ne pravim, da je bila politika edini vir tega sovraštva, bila pa je eden od spodbujevalcev in to je dovolj hudo. Za hip se je slovenski politiki zazdelo, da je njena naloga v tem, da izbruha brez zadržkov vse svoje predsodke in izkrivljena pripisovanja, da potolče svoje nasprotnike in jih ožigosa kot ljudi, ki so v jedru slabi in nevredni življenja v naši skupnosti in jih je najbolje odstraniti. Politika se je znašla v vlogi dveh boksarjev v ringu, ki ne upoštevata več sodnika, ampak venomer pogledujeta po publiki, da bi od nje dobila dovoljenje za naslednji nedovoljeni udarec.

Seveda smo po vsem tem času medijsko odmevnih afer vsi naveličani političnih prerekanj in spopadov, naveličani zgodb o prevarah in korupciji, pri katerih nikoli ne zvemo, kdo je dober in kdo zares slab. Vzdušje nenehnega izrednega stanja, ki je bilo gotovo vsaj deloma tudi umetno spodbujeno, je utrujajoče in zbuja nemoč, na katero ljudje večinoma reagiramo z jezo in nato resignacijo. Ljudje si kot v filmih tudi v politiki želimo enostavnih zgodb o dobrih junakih in slabih zločincih, ki so lepo razporejeni na dva tabora, se ne premeščajo preveč iz enega tabora v drugega in ostanejo taki, kot smo jih določili, vse življenje. Nedvomno so v tem času nekateri ljudje iz jeze hitro prešli v izražanje sovraštva in so po malem krivi za neokusne politične boksarske vložke, toda prav zato je ključno, da se politika distancira od take publike in pokaže, da razume, zakaj je na primer FIFA prepovedala in strogo kaznuje odkrito izražanje sovraštva na nogometnih tekmah. Lekcija, ki se je naša politika doslej ni naučila, oziroma se ji je ni bilo treba naučiti, je naslednja: odkrito izkazovanje sovraštva se strogo kaznuje in je predmet upravičenega ogorčenja zato, ker pasivni odgovor na sovraštvo pomeni, da imamo sovražno vedenje za normalno, da se z njim strinjamo in da bo zaradi tega sovraštvo lahko naredilo korak naprej in uporabilo še bolj nehumane podlosti. To je lekcija, ki smo jo pri nas zamudili že davno in ni videti, da bi danes znali prepoznati naše zmote: na primer, ko se je prvič oglasila nacionalna stranka in jo je večina tolerirala in se obenem veselila njenih glasov v parlamentu; nadalje, ko v primeru izbrisanih nismo znali ločiti med situaciji primernim ukrepanjem in potuhnjeno maščevalno uporabo moči; ali takrat, ko so predstavniki državnih institucij začeli ljudem kazati s prstom in groziti. A kot rečeno, sovraštvo je ubiralo nove, bolj drastične poti in danes ga (na srečo) ni več mogoče prezreti. Sovraštvo je tu in ena redkih nujnih nalog politike je, da ga ne spodbuja in se ga absolutno vzdrži.

 

Na zemljevidu je prikazana vojaška pot Stanka Zarnika, prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko, iz Suhadol, občina Komenda.

»Moj oče Stanko Zarnik (Stankotov) in Nande Lah (Grižlarjev) sta bila sovaščana in Pibernikova (Bezlova) soseda. V nemško vojsko sta bila mobilizirana marca 1943. Za Stanka (letnik 1920) je bila prva postaja mobilizacije Neuburg ob Donavi v Nemčiji, za Nandeta (letnik 1926) pa Innsbruck v Avstriji. Nandeta niso poslali na vzhodno fronto kot Stanka. Po letu dni in petih mesecih druge svetovne vojne sta se znašla na zahodni fronti v Normandiji.« (Pavlič, Marta. 2013. Presenetljivo medvojno srečanje v angleškem ujetniškem taborišču. V: Čas počasi briše, ur. M. Humar in I. Podbrežnik, 125-127. Kamnik: Društvo Demos na Kamniškem.) 

Pri nas očitno kar precej ljudi še vedno živi v svetu totalnega nezaupanja in ogroženosti, kjer moraš obtičati v nesreči, da bi si sploh našel kakega prijatelja. Nesreča, bi lahko rekli, nam je domača. V njej se potrdijo in uresničijo naši davni strahovi in (spet!) imamo prav: svet je pokvarjen in še dobro, da nismo nasedli tistim, ki ga imajo za dobrega. To pa, da so medtem ti ljudje tudi naredili veliko dobrega in da mi tega sploh ne prepoznamo, je za nas zanemarljivo. Zakaj bi prijatelje spoznavali v sreči, počakajmo nesrečo, pa bo vse jasno.

Prijatelje lahko dobro spoznaš v tudi srečnih časih, medtem ko nesreča to prijateljstvo še poglobi

Nauk o prijateljstvu v nesreči je po tej plati samo v jamranje ovita cinično privoščljiva zgodba o tem, da svetu vlada sovraštvo. Sovraštvu se nihče ne more upreti, sovraštvo vse ljudi slej ko prej potegne v svoj vrtinec. Toda ta nauk ne odraža tega, kako ljudje v resnici živimo drug z drugim in kako To dosti globljo resničnost bi za konec rad ponazoril s pomočjo nenavadno iskrenih in simpatičnih pričevanj iz knjige Čas počasi briše o slovenskih mobilizirancih iz občin Kamnik in Komenda v nemško vojsko, ki jo je lani izdalo Društvo Demos na Kamniškem, uredila pa sta jo Marjeta Humar in Igor Podbrežnik. Lahko bi si mislili, da bodo zgodbe teh mladih fantov, ki jih je nemška okupacijska oblast pri slabih sedemnajstih letih nasilno vpoklicala na služenje vojaškega roka, zgodbe o tistem krutem svetu univerzalnega egoizma, ki ga spodbudi vojna in ki se je pri nas žal začel z dovoljenjem za ustrahovanje in pobijanje in končal z množičnimi poboji in njihovim lažnivim dolgoletnim prikrivanjem. Ampak ne. Govorijo o nekem zelo preprostem dejstvu, da ta vojna še zdaleč ni bila črno-bela, sploh pa to ni bila vojna, v kateri bi se večina mladih fantov znašla na tej ali oni strani iz sovraštva ali poguma. Nemška okupacija in mobilizacija sta (razen skrbi zase in za domače, se razume) prinesli tem fantom tudi nesluteno korist, saj jih je medvojno ideološko sovraštvo v Sloveniji skoraj povsem obšlo. Njihove usode tako nehote kažejo, da je bilo v drugi svetovni vojni sovraštvu mogoče uiti, četudi si bil v tuji vojski in pod orožjem, da to niti ni bilo zelo težko in da so si za to prizadevali številni preprosti ljudje, ki so se jim ti fantje zasmilili. Zanje tudi nobeno drugo sovraštvo, na katerega so naleteli na svoji poti skozi fronte, zaledja in taborišča, ni imelo bistvenega pomena, ker so v jedru ostali otroci, ki verjamejo v svet sočutja in dobrote. Zato bi zanje prej veljalo, da so v nesreči lahko čisto spontano zaupali številnim neznancem in tudi prijateljem, celo tistim iz domačih krajev in da je bilo v njihovem svetu to nekaj najbolj naravnega in normalnega.

Za ilustracijo navajam odlomek:

»Zdel se mu je nekam znan, kot bi ga že nekje videl. Ogovoril ga je po nemško. Odgovor je bil prav tako v nemškem jeziku, da je iz kranjske dežele. Prepoznala sta se. Bila sta strašno presenečena in srečna, da se vidita po vsem, kar sta prestala. Takoj se nista spoznala tudi zaradi tega, ker sta bila zaradi prestanih naporov zelo shujšana. Ob tem pripovedovanju so Nandetu vedno začele teči solze. V solzah je pripovedoval naprej. To ganljivo srečanje je bilo v njem še po tolikih letih živo navzoče.«

Čudovite, ampak prav nič naivne in zlagane vrstice, kajti pri nas smo dolga desetletja pogrešali dovoljenje, da razmišljamo o vojni, svetu, prijateljstvu in sovraštvu kot ti fantje! Prijatelja spoznaš v domačem kraju, potem ga v tujini skoraj ne spoznaš, ker ga je nesreča spremenila, nato ga ogovoriš in spet ga prepoznaš. Ni se spremenil, vedno je bil tvoj prijatelj in bo tudi ostal.

Tagi/značke: občina Kamnik prisilna mobilizacija II. svetovna vojna Komenda