Tina Romšak: Zločinu sledi kazen, ki nikoli ne zastara

Objavljeno: .

Spomenik žrtvam II. svetovne vojne in revolucije na kamniških Žalah (foto P. Zupan)Zločinu sledi kazen, ki nikoli ne zastara. Če se ne zagrize v dušo, se kaže drugače, v sovraštvu, zanikanju, v vsake vrste samoobrambi, ki pa je v nočnih urah mnogim prinašala podobe in strahove.

Z zadoščenjem sem prihajala v Bistrico na dan spominjanja trpljenja in nasilnih smrti po večini nedolžnih ljudi. Ko sem v mladosti vsako soboto merila poti proti goram, so bila ta grobišča še prikrita in v obrobju zavesti. Mladost je tudi preglasila žalost, ki se takrat še ni usodno usidrala v dušo.

Ko me je Igor povabil k besedi, sem razmišljala, da sem vendar že vse povedala o svojem vojnem otroštvu. A je bilo treba živeti tudi v povojnih letih, tako imenovani svobodi, v šoli,  mestu, med soljudmi. Kljub stigmi sem doživljala čudovito, a skromno mladost; v družini, med starejšimi prijatelji, ki so mi širili obzorje, bogatili misli in čustva. Spoznala sem, kako pomembna so človeška bližina, empatija, sočutje in sodoživljanje prijateljev.

A vendar se prizadetost in pretresi v teh letih niso pomirili. Že v nižji gimnaziji smo doživeli nasilno izključenost in ponižanje našega profesorja; na fakulteti pa ideološki masaker nad priljubljenim profesorjem dr. Slodnjakom zaradi pesnika Balantiča.

Ideologija je v revolucionarnem zagonu delovala naprej. Kdor ni bil vojak revolucije, ni imel veliko možnosti delovati, zlasti na tako občutljivem področju kot sta bila vzgoja in izobraževanje.

Milan Kučan, Josip Broz Tito in Mitja Ribičič (vir: https://youtu.be/TH2nTWCxtaM)

Citiram: »Naša šola temelji na marksističnem znanstvenem pogledu na svet. Kot je ateistična znanost, je ateistična tudi šola[1]. /…/ Kdor pa tega ne more in ni pripravljen uresničevati, pomeni, da nestrokovno profesionalno dela in slabo opravlja svoj poklic. /…/ To pomeni, da bodo morali iz šole tisti ljudje, ki svojih osebnih ciljev ne morejo usklajevati z družbenimi[2]« (Felc in Terpin[3], 1992, str. 116).

»Učitelj je namreč vojak revolucije, zato mora biti pripravljen na svoje poslanstvo… (prav tam). Hvala Bogu, v Kamniku so bila številna polena, preko katerih smo nekateri morali, odgovorni pa so vseeno z drugačnimi merili ocenjevali našo strokovnost in profesionalnost.

Človek, ki zaradi ideološkega enoumja; še zdaj se dogaja, zlasti v pismih bralcev, ne more zaznati bolečine, žalosti in prizadetosti, je zame mrtev človek.

Slovenci, za dobro predmestje velikega mesta nas je, bi si morali po toliko letih, ko smo vojni otroci postali že starci, podati roke, pozabiti na sovraštvo, izključenost drugače mislečega, se pokloniti sleherni človeški kosti v breznih, gozdovih, Hudi jami ali tudi na Petelinjeku na Vrhpoljah, ker so bili to ljudje, s sanjami, hrepenenji, pričakovanji in bolečinami, nekateri tudi s krivdo, a s prezgodaj nasilno prekinjenimi življenji.

Zločinu sledi kazen, ki nikoli ne zastara. Če se ne zagrize v dušo, se kaže drugače, v sovraštvu, zanikanju, v vsake vrste samoobrambi, ki pa je v nočnih urah mnogim prinašala podobe in strahove.


[1] Kučan Milan, 1972. Vzgoja in izobraževanje sta vprašanji perspektive našega socializma. Komunist 47 (30).

[2] Kučan Milan, 1973. Socialistična šola uresničuje marksistični pogled na svet. Komunist 10 (31).

[3] Felc, Jož e in Rafael Terpin. 1992. Kaplje 20 let pozneje. Idrija: Kaplje.

 

demos zbornik cas pocasi brise blagoslov balantic tomsic njegov cas prelomna leta