Kresni večer 2015 z Balantičem in Kajuhom

23. junij 2015 je bil dan, ko je Kamnik počastil dva pesnika: Franceta Balantiča in Karla Destovnika Kajuha. Dr. Marjeta Humar v pozdravnem nagovoru v pogovorni večer o Francetu Balantiču in preimenovanju Matične knjižnice Kamnik, ki se ga je udeležila pesnikova sestra Tilka Jesenik in vsi Balantičevi sorodniki, v teh istih prostorih izpostavila:

»Marsikaj skupnega je v njunem življenju, zlasti pa zgodnja in tragična smrt. Tudi marsikaj s stališča zgodovine nasprotnega: pripadnost različnim političnim stranem, ki enemu prinaša slavo in drugemu izločanje iz kulturnega in človeškega občestva še 70 let po koncu vojne. /…/ Svoje pesniške slave nista doživela, ne izživela svojega življenja, saj sta umrla, stara 22 let.« 

V uvodu je predstavila mnenje profesorja Franeta Pibernika, da je med vsemi vrhunskimi slovenskimi liriki »/…/ pesnik France Balantič doživel v vsakem pogledu najbolj nenavadno, skrajno tragično življenjsko in literarno usodo. /…/ Ni ga ugonobila revščina in ne bolezen kot njegove predhodnike, pač pa je postal žrtev brezobzirnih dogajanj vojnega časa, ki zlasti ni prizanesel celotnim njegovim generacijam.«

Uvodničarka je povedala, da je na slovesnosti leta 2008 akademik Janko Kos poudaril tiste odlike Balantičevega pesništva,

»/…/ ki doslej v strokovni literaturi še niso bile dovolj upoštevane: najprej dejstvo, da gre za primer "čiste" poezije v nasprotju z ideološkim pesništvom mnogih njegovih sodobnikov; za spoj izpovedovalnosti in oblikovalnosti, ki sta v njegovih pesmih enakovredni in skladni; nazadnje pa klasičnosti te poezije, v kateri se druži slovenska tradicija, predvsem Prešernova, s prvinami moderne evropske poezije ne samo na formalno-estetski ravni, ampak predvsem na vsebinski – tu se dotika bistvenih problemov modernega človeka, kot so izgubljenost v odtujenem svetu, erotična zasvojenost, nevarnost zgodovinskega časa, vrednostna praznota nihilizma, iskanje rešitve v Bogu. V oblikovanju te problematike se Balantič opira tako na klasične pesniške forme kot na metaforiko in asociativnost modernega pesniškega jezika.«

Dr. Humar se je spomnila, da je povabilo kamniške knjižnice na predstavitev dveh novih knjig o Balantiču, ki ju je napisal France Pibernik, sprejel tudi takratni predsednik republike dr. Danilo Türk, vendar zaradi obveznosti ni mogel priti v Kamnik. V pismu 19. novembra 2008 je zapisal:

»France Balantič je bil najprej pesnik. Njegova poezija ni obremenjena s kakršnokoli ideologijo, vendar je bila kljub temu izraz upora zoper sleherno tiranijo. /…/ France Balantič je danes v naših mislih zato, ker je njegova poezija kljubovala vsem nasprotnikom. Z nami je tudi zato, ker so njegove pesmi dobre in primerne za današnji čas. Zato, ker sodi v krog naših najboljših pesnikov in ker nas opozarja na nesmisle preteklosti, na vojne grozote in dogodke, ki mlademu Balantičevemu umu niso dale priložnosti, da bi se razvil in izrazil v celoti.«

Na pisanje skrajno levega spletnega portala, ki nas s svojo sovražno govorico vrača v svinčena leta totalitarnega obdobja, se je med drugimi odzval tudi Brane Senegačnik, pesnik, esejist in prevajalec, ki je prepričan, da bi Balantičabsolutno zaslužil, da se kamniška knjižnica poimenuje po njem,

»/…/ saj je eden najpomembnejših slovenskih pesnikov sredine 20. stoletja. Tisto, kar se ohrani skozi zgodovino, je v kulturi vedno kulturna vrednost, vrednost umetnosti, in ta je pri Balantiču nesporna. Nasprotovanje poimenovanju je popolnoma ideološko, v imenu ideologije, ki je vso kulturo poskušala sploščiti na razredni boj in ki je vedno forsirala umetnost, ki ni bila avtonomna, ki v bistvu sploh ni bila umetnost. Nešteto drugih umetnikov majhnega ali najmanjšega formata je dobilo svoje knjižnice ali pa še kaj drugega prav zaradi te ideologije, vendar se tega ne postavlja pod vprašaj, temveč se pod vprašaj postavlja nekaj, kar je z umetniškega vidika nesporno.«

Marjeta Humar je izpostavila tudi mnenje Iva Svetine, predsednika Društva slovenskih pisateljev, ki nasprotnikom poimenovanj namenja naslednje besede:

»Sploh ne more biti nobenega dvoma. France Balantič je eden naših velikih pesnikov 20. stoletja. Stališče Društva slovenskih pisateljev je jasno. Pred dvema letoma, ko so odprli njegovo spominsko obeležje v Radomljah, sem bil govornik, tako kot bom govoril na istem mestu ob otvoritvi obeležja Karlu Destovniku Kajuhu. Mislim, da je zaplet popolnoma nepotreben. Župan se je na nek način ustrašil oziroma vdal pod nekimi pritiski, če premišljuje, ali je bilo prav, da je to predlagal občinskima svetoma Komende in Kamnika. To pomeni, da bi se moral sam vprašati, kako je z njegovo integriteto.

Popolnoma samoumevno je, da se knjižnica, dom slovenske knjige, imenuje po velikem slovenskem pesniku Francetu Balantiču. Tako kot so se imenovale knjižnice recimo po Kajuhu in še kom. Danes bi morali te delitve preseči, ampak kot vidimo, vedno znova izrabimo priložnost, da obnavljamo to razdeljenost naroda.«

Dr. Humar je uvodni nastop sklenila z mislijo, da je zgodba o imenu knjižnice je tako groba, kruta in primitivna, zato je povabila igralca Gregorja Čušin, da je pred pogovorom recitiral Balantičevo pesem in tako uglasil vzdušje v dvorani. Igralca Čušina je tudi prosila, da je z Balantičevo pesmijo pogovor tudi zaključil.

Večer počastitve poezije se je nadaljeval v Galeriji Repanšek, kjer je bilo odkrito obeležje Karlu Destovniku Kajuhu, ki sedaj stoji nekaj metrov stran od obeležja Francetu Balantiču. Obeležje je osnoval Janez Repanšek, slovesni govorec ob odkritju je bil Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev. Ivo Svetina je med drugim poudaril, da sta Kajuh in Balantič »brata, ki ju je vojni čas določil, da sta ravnala po svoji vesti in po svojem srcu /…/, dva slovenska brata, katerih usoda je skoraj svetopisemska«. Svetina je izrazil prepričanje, da dokler »/…/ živi spomin na boj za svobodo, potem živi Kajuh in tudi njegov brat Balantič, katerega smrt je prav tako položena na oltar domovine«.

Podrobnejši pregled kamniških kulturnih dogajanj na kresni večer 2015 prinaša Časnik, spletni časopis z mero, fotografije pa sta prispevala Aleš Ćerin, tekst in slike tudi  Primož Zupan.