Jakob Müller: Kočevarji so prenehali obstajati v naši kulturni zavesti

Objavljeno: .

Izginulih kultur ni treba iskati v daljnih krajih, v Južni Ameriki ali Afriki. Slovenija ima svojo sicer ne tako zelo eksotično, a vendar za naše razmere veliko posebnost, kočevske Nemce, ki so na širšem območju Kočevske živeli več kot 600 let. Po njihovem množičnem odhodu pred sedemdesetimi leti – odšlo je nekaj manj kot 12.000 ljudi – so za njimi v zelo kratkem času izginili skoraj vsi sledovi, prenehali so obstajati tudi v naši kulturni zavesti.

Čeprav se je v zadnjih dvajsetih, morda tridesetih letih odnos do kočevskih Nemcev spremenil na bolje, je vendarle prav neverjetno, kako hitro in temeljito pozabljamo. Kajti zdi se, kot da kočevski Nemci niso obstajali, kot da na Kočevskem ne bi šest stoletij obstajala skupnost ljudi, ki je bila nekoč najstarejša nemška narodna skupina zunaj Nemčije in Avstrije, ki je bila po prvi svetovni vojni tudi edini agrarni nemški jezikovni otok na slovenskem ozemlju. A za to ni bilo potrebnih več desetletij, da bi gozd prerasel med vojno požgane vasi, porušene cerkve in pokopališča, ampak se je umestitev Kočevarjev v pozabo zgodila veliko prej, že takoj po drugi svetovni vojni. (Simona Fajfar: Kočevski Nemci, prvi izbrisani).

Dvojezična knjiga vsebuje zgodbe o Kočevarjih od naselitve v 14. stoletju in izselitve pozimi 1941/1942 do najnovejših dni ter vsebinsko zaokrožen nabor literarno-pričevanjskih besedil, razmejenih z dvema kočevarskima ljudskima pesmima in s celostransko ilustrativno podobo. V knjigi je 20 besedil petih kočevarskih in treh slovenskih avtorjev.

V knjigi je na kratko predstavljena zgodovina, literatura ter jezik Kočevarjev, ki so kar 600 let živeli na Kočevskem. Kot je zapisano, je namen knjige predvsem ta, »da imajo Kočevarji v Sloveniji svojo domovino, domovina pa je tam, kjer smo doma in se počutimo doma, tam, kjer je nam in našim rojakom drugega jezika prijetno in prijazno, tam, kjer nismo žejni ne mi ne naši rojaki.«

 
 Staro kočevarsko pokopališče pri vasi Stari log (foto http://www2.arnes.si)

Slovenci so Kočevsko resno kolonizirali šele v 13. st., a le za obdelovanje primerna območja, zato so Ortenburžani v 14. st. v skoraj neposeljeno pokrajino naselili nemške kmete iz obmejne pokrajine med Koroško in Tirolsko. Ta nemški jezikovni in kulturni otok sredi slovenskega etničnega ozemlja se je ohranil več kot 600 let, v obdobju narodnih prebujanj v 19. stoletju pa so pod zaščito Avstro-Ogrske države dosegli visoko stopnjo avtonomije: od 1872 je delovala nemška nižja gimnazija, pred razpadom cesarstva 33 nemških ljudskih šol in 12 posojilnic, imeli so svojega zastopnika v deželnem in od 1907 tudi v državnem zboru. 
Prva jugoslovanska država je omejila njihove pravice na vseh področjih: ukinitev nemškega šolstva, javna raba slovenščine, poslovenjenje krajevnih in osebnih imen. Nacistične ideje so zato seveda padle na plodna tla. Ker vključitev Kočevske v Reich ni bila izvedljiva, so sklenili pogodbo o preselitvi (pozimi 1941/42) v naselitveno območje ob Savi in Sotli, s katerega so nacisti izgnali v Nemčijo več kot 35.000 Slovencev. Med vojno je bila večina kočevarskih naselij uničena v italijanskih ofenzivah. Po vojni so nekateri pobegnili v Avstrijo, druge je komunistična oblast tja izgnala, nekaj pa so jih tudi pobili v taboriščih Strnišče (Kidričevo) in Teharje. Tako so Kočevarji ostali brez doma in domovine; večji del njihovih potomcev danes živi v Avstriji. (Vir: http://www2.arnes.si)

Naslovna fotografija: kamra.si

 

Tagi/značke: Kočevje MÜLLER Jakob Marjeta Humar frančiškani sv. Jakob

demos zbornik cas pocasi brise blagoslov balantic tomsic njegov cas prelomna leta